Frizerstvo skozi čas…

Prazgodovina

Slika 1 - Willendorfska Venera Arheološki in antropološki dokazi nam jasno govorijo, da so si ljudje, kolikor daleč nazaj nam seže človeški spomin, urejali svoje lase in krasili svojo podobo.Prvi ljudje so bili precej gosto poraščeni z dlakami po celem telesu, te so jih varovale pred hudim nihanjem temperatur ter mehanskimi in ostalimi poškodbami. Kasneje se je poraščenost zaradi biološke prilagoditve zmanjševala, lasje pa so začeli pridobivati na svoji socialni in kulturni moči. Oblikovanje pričesk je postalo neločljivo povezano s človekovim družbenim položajem, folkloro, rituali, mitologijo, magijo… Ker lasje rastejo celo človeško življenje, (dokazano je, da malce zrastejo celo po smrti), so bili vedno simbolno povezani z obnovo in rastjo življenjske moči ter nadaljevanjem življenja. Prav tako pa so lasje hkrati veljali kot simbol individualnosti in človeku lastnega okusa, saj z možnostjo neskončnega spreminjanja pričesk omogočajo izražanje lastne estetske note.Da so si ljudje v prazgodovini umivali, strigli, barvali, oblikovali lase, nam kažejo najdeni arheološki dokazi – pripomočki (glavniki, britve, noži, skodelice, ogledala…) iz kosti, školjk, kasneje tudi kovine. Na to jasno kažejo tudi najdeni kipci človeških figur iz najzgodnejših paleolitskih kultur, na primer willendorfska Venera (okoli 20.000 pr.n.š.), eden najzgodnejših, a vendar še danes najlepših simbolov ženskosti, rodnosti in večnega nadaljevanja življenja, ki skriva svoj obraz pod umetelno skodranimi in prepletenimi lasmi. Ljudje so si lase prepletali in jih oblikovali, ter vanje vpletali školjke, okrasne kamenčke, korale, bisere… Kot dokaz, kako pomembna je bila lepota, lahko vzamemo tudi dejstvo, da so v marsikateri kulturi lepotne pripomočke pokopavali skupaj z lastnikom.  

Visoke kulture bližnjega in srednjega vzhoda (4000 - 250 pr. n. št.)

Slika 2 - Kip akadskega kralja Sargona I.Na področju današnjega Bližnjega in Srednjega Vzhoda so zrasle prve velike civilizacije z veliko gospodarsko, politično in kulturno močjo. Razvile so se iz prvih večjih mestnih državic na področju med rekama Evfrat in Tigris, na področju današnjega Iraka. Umestimo jih pod skupen pojem »mezopotamska kultura«, vanjo pa štejemo babilonsko, sumersko, akadsko in asirsko kulturo. Vse so pustile svoj pečat tudi na razvoj antičnih in klasičnih evropskih kultur. Bogastvo, visoko razvita obrt in trgovina so omogočali izdelavo in prodajo luksuznih dobrin, kultura pa se je razvijala skupaj z zapletenimi družbenimi strukturami. V teh kulturah, kjer je cvetela umetnost, je skrb za zunanjo podobo odražala blagostanje in omiko ljudi.V kultnem epu o Gilgamešu, napisanem okrog leta 2.000 pr.n.š., omenjajo kopeli, britje in striženje las, ter uporabo dragocenih olj in pripravkov za nego las in kože. Iz tega časa poznamo tudi prve zapise in recepture za pripravo barv za lase. Najpogosteje uporabljena barva sta bili črna in rdeča. Rdeče pigmente so pridobivali iz goveje krvi in kane. Lase so si barvali tudi moški.Na nizkih reliefih lahko vidimo asirske moške z umetelno prepletenimi lasmi, nakodranimi bradami in oblikami pričesk, za katere je jasno, da so zahtevale veliko priprav in ustrezne tehnologije oblikovanja. Kodre so ustvarjali z vročimi železi. Brada in brki so bili znamenje moškosti in moči. Prav tako vemo, da so za maziljenje las in kože uporabljali olja z dodanimi dragocenimi eteričnimi olji, ki so poleg estetskega učinka zagotavljala tudi naravno vlaženje kože in las v suhem, puščavskem podnebju.V grobovih babilonskih dam iz visoke družbe so v zlatih etuijih našli lepo ohranjene kovineske pincete za odstranjevanje odvečnih dlačic. Ker so bili gosti, umetelno oblikovani lasje lepotni ideal tako za moške kot za ženske, so nosili lasne dodatke in lasulje, ki so bile pripete z zlatimi lasnicami. Bogate dame so si lasulje pudrale z zlatim prahom, da so se lasje v soncu zapeljivo bleščali. Kot dodatke so pogosto uporabljale zlate trakove in z njimi prepletle pričesko, v lase pa so vpletale dragocene kristale in zlato.

Egipt (3000 - 50 pr. n št.)

Slika 3 - FaraonEgipčansko kulturo delimo na več obdobij, v njih pa lahko opazimo precejšnje razlike tudi v modi in načinu oblikovanja pričesk. Za vsa obdobja je značilno, da so negi telesa in lepoti posvečali izjemno veliko pozornosti, še posebej v vladarskih in svečeniških krogih. O tem nam govorijo nizki reliefi, keramika in stenske slike, ohranjeni pa so tudi zapisi na papirusovih listih. Zagotovo vemo, da so ljudje vseh socialnih položajev večinoma imeli pobrite glave ali nosili zelo kratke lase, dnevno pa so nosili različne lasulje, moški pa tudi umetne brade, iz naravnih las ali živalskih dlak.Odstranjevanje vseh telesnih dlak in las je bilo priporočeno iz higienskega in estetskega vidika. Svečeniki so si celo morali, kot del vsakodnevne duhovne prakse, odstranjevati vse lase in dlake, vključno s trepalnicami in obrvmi. V templjih lasje niso bili dovoljeni, niti se vanje ni smelo prinesti predmetov, izdelanih iz las, saj so se po verovanju v njih skrivale stare energije. Za odstranjevanje las in dlak so poznali celo vrsto metod – od voskanja, kirurško natančnih britev, škarij, pincet, depilacijske paste izdelane iz apnenca, arzena in škroba, sladkorne depilacije, depilacijo s plovcem… Zanimivo je, da so si ljudje v času žalovanja, po smrti sorodnikov in ljubljenih oseb, pustili rasti lase, saj je neurejenost nakazovala globoko žalost, v kateri je skrb zase nepomembna.Nekateri izjemni primerki egipčanskih lasulj so se ohranili do danes, občudujemo jih lahko v velikih muzejih, ob ogledu pa z natančnostjo izdelave, umetelno obliko in razkošjem, jemljejo dih. Lepa lasulja je veljala enako kot dragocen nakit. Oblika pričeske je bila izrazito komunikacijsko sredstvo, saj je izražala človekov socialni status, starost, spol in poklic. Uporaba dišav je bila obvezna, v lasuljah na vrhu glave pogosto najdemo prostor za glineno posodico, v katero so vlili toplo dišavno olje, to pa je skozi pore gline počasi pronicalo po laseh in jih dišavilo. Za oblikovanje pričesk so uporabljali čebelji vosek. Lasulje so krasili s trakovi ali pentljami iz bombaža, usnja in dragocenih tkanin, nosili so diademe iz zlata in dragocenih kamnov, predvsem lapis lazulija in turkiza, v lase pa so vpletali kroglice, zlato in cvetje, največkrat lotosove cvetove.Že v Starem kraljestvu iz zapisov izvemo, da so poznali poklic brivca, ti pa so poklic opravljali samostojno ali pa kot člani bogatejših gospodinjstev. Kraljeve oziroma faraonske družine pa so imele poleg osebnega brivca tudi številne služabnike, ki so skrbeli za lasulje in njihove lase, od glavnega lasuljarja, ki je bil hkrati tudi čuvar kraljevega nakita, pa do cele vrste pomožnih asistentov in izdelovalcev lasulj. Ti so imeli poleg lasničarskih veščin tudi mojstrska znanja barvanja las, predvsem s črno in rdečo barvo.Lepota je bila tako zelo pomembna, da so mumificiranim pokojnikom v sarkofage, poleg ostalih dragocenosti, obvezno priložili še lepotne pripomočke, lasulje in kozmetiko, saj so to stvari, ki naj bi jih duša potrebovala tudi v posmrtnem življenju.Oblike pričesk Starega kraljestva so bile za ženske in moške precej podobne. Nosili so pažu podobne oblike, značilno zanje so bile izrazite horizontalne linije na čelu in spodnji liniji pričeske v višini ramen. V Srednjem kraljestvu (2.100 – 1.750 pr.n.š.) postajajo oblike pričesk že bolj kompleksne, umetnost oblikovanja pričesk pa se razcveti v Poznem kraljestvu. Opazne so izrazite linije v dolžino in višino, posebna ogrodja so omogočala izdelovanje prefinjenih oblik pričesk. Vizualne učinke so dosegli s prepletanjem kitk, kodrov in gladkih površin.

Grčija (1500 - 500 pr. n. št.)

Slika 4 - GrcijaStari Grki so naravnost oboževali lepoto v vseh oblikah, zato je jasno, da je bilo tudi lepoti osebe namenjeno precej časa in energije. Kipi, stenske poslikave predhomerskega in arhaičnega obdobja grške kulture, pa tudi literarni zapisi Homerja in Arostofanesa nam pripovedujejo zgodbo o oblikah pričesk tistega časa. Lasje so veljali za sredstvo izražanja individualnosti in socialnega statusa.Ženske so si spletale lase v daljše kite, ki so bile za ušesi pripete stran od obraza, padajoči del kit pa je bil položen na prsi, na vsaki strani glave dve do štiri kite. Tudi moški so si lase kodrali in prepletali, enako pozornost je bila deležna tudi brada. Poznali so recepture za barvanje las, tudi za svetljenje. Modna barva je bila svetla.V obdobju klasične Grčije pa so ženske nosile dolge kodre, ki so jih umetelno spenjale na zadnjem delu glave. Linija pričeske je vizualno potekala v smeri od nosa, preko zgornjega dela ušes do sredinskega dela glave. Harmonija je bila za Grke izjemno pomembna, zato je morala tudi pričeska odražati kanone lepote. Večinoma so bili lasje speti na zatilju v vozle ali stožčasto obliko. Pričeske so krasili z mrežami, glavnički, trakovi in ostalim okrasjem. Lase so si pogosto pudrale z zlatim prahom. Grki so verjeli, da so dišave darilo bogov, zato so jih redno uporabljali tudi na laseh. Prav tako so ženske za oblikovanje pričesk uporabljale umetne dodatke in trese, ki so jih v pričesko pripenjali z glavnički in lasnimi iglami. Tudi v tej kulturi so si ženske po smrti moža za nekaj časa nehale oblikovati pričeske, pogosto so si lase celo postrigle ali si jih pobarvale, da niso bili več privlačni.Moški so se prav tako zelo veliko ukvarjali s svojim videzom. Srečevali so se v javnih kopališčih, kjer so si lahko strigli lase, se brili, nudili so jim masažo, manikuro, pedikuro, tam so se družili, kopališča so bila celo prostor za politiko, literaturo in filozofijo. V predhomerskem in arhaičnem obdobju so moški nosili daljše lase, kasneje pa so se dolžine skrajšale, modne so postale zelo kratke, možate pričeske. Ker so po obdobju perzijskih vojn daljši lasje postali znak vzhodnjaškega, »barbarskega« vpliva, je začel veljati nov ideal grškega moškega – kratka pričeska je bila znak omike, kulture, domoljubja in moškosti. Odrezane lase so moški pogosto darovali bogu in junaku Herakleju.

Rim (500 pr. n. št. - 500 n.š.)

Slika 5 - RimV rimskem imperiju so za pričeske skrbeli domači sužnji. Njihova naloga je bilo barvanje, striženje, britje in oblikovanje pričesk. Revnejši sloji so obiskovali javne brivce. Premožnejši sloji so vsak dan porabili nekaj ur za higieno in urejanje in s tem izražali svoj socialni status.Ženske so v večini nosile dolge lase, razen ko so si jih v znak žalovanja postrigle. Sužnje so si morale puščati dolge lase in jih kasneje ostriči, da so iz njih izdelali lasulje za svoje gospodarice. Dame visokega moralnega slovesa v javnosti niso kazale svojih las, ampak so jih skrivale pod tančico, dekleta bolj svobodnejših moralnih nazorov pa so kazale svoje razpuščene lase. Sicer pa se je moda oblikovanja pričesk tudi v Rimu skozi čas spreminjala. Od manj zahtevnih fig na zatilju je napredovala do zelo kompleksnih oblik spenjanja in kodranja las. Značilna rimska oblika pričeske je zahtevala drobne ljubke kodre, ki so obkrožali obraz, ter zvitke in kite na zadnjem delu glave. Sčasoma so pričeske postale že tako zahtevne, da so imele dame svojo sužnjo, ki se je specializirala samo za oblikovanje pričesk. Vsakodnevno so porabile nekaj ur za izdelavo pričeske. Zanimivo je, da je bila svetla barva las v antičnem Rimu simbol prostitucije. Kasneje pa so si tudi ugledne Rimljanke začele svetliti lase, saj so moški iz vojnih osvajanj domov pripeljali severnjaške sužnje, ki so jih razveseljevale, Rimljanke pa so jim iz ljubosumja želele biti podobne. Zapisanih in ohranjenih je kar nekaj receptov za ustvarjanje različnih barvnih odtenkov.Moški so si morali redno briti brado, saj na primer bradati moški niso smeli sodelovati v senatu. Britje so izvajali z natančnimi kovinskimi britvami. Lase pa so nosili prav tako kot ženske, v izrazito lepih oblikah. Lasje so morali biti urejeni, nakodrani in oblikovani. Nekateri samopašni cesarji (Kaligula, Hadrijan, Caracalla) so porabili ure in ure za barvanje svojih las ali pa so nosili umetelne lasulje. Posipali so jih z zlatim prahom, kot simbolom razkošja in ekstravagance. Kasneje pa so take pričeske postale znak nemoralnosti in pretirane samopomembnosti. Cicero jih je v svojih govorih celo javno kritiziral.

Evropski srednji vek (okrog 476 n.š - 1492 n.š.)

Slika 6 - Srednji vek Po razpadu zahodnorimskega cesarstva se na evropskih tleh začne dolgo obdobje srednjega veka, ki ga razdelimo v tri faze – zgodnji srednji vek, visoki in pozni srednji vek. Glavna značilnost kulture in življenja tega časa je zagotovo močan vpliv katoliške vere in rimokatoliške cerkve s svojimi idejami. Te so močno vplivale na modo in oblike pričesk tega časa. Čeprav obdobje srednjega veka pogosto zmotno označujemo kot sivo, brezbarvno obdobje, pa nam že pogled na čudovite vitraže katedral pove, da je bil to čas iskanja svetlobe, barv in luči. Seveda je bila po celi Evropi bila prisotna močna krščanska dogma, da je življenje človeka namenjeno zgolj prehodu v nebeško kraljestvo, filozofski ideal je bil bogaboječ človek, ki je z dušo strmel v nebesa in pozabljal na svoje človeško telo. Ženske so nemalokrat označili kot poželjive in grešne zapeljivke, katerih glavni motiv je odvračanje duš iz krščanske poti. Lasje so veljali kot eden glavnih elementov te grešnosti. Še danes lahko kje preberemo stereotip, da so ženske z rdečimi lasmi čarovnice in v povezavi s temnimi silami.Ženska moda pričesk srednjega veka je zahtevala, da so lasje zelo dolgi, toliko kolikor sami zrastejo, tudi do kolen ali do tal, nato pa spleteni in tako simbolno ukročeni. Pogosta oblika pričesk je zahtevala lase spletene v kito in nato zvite v svitke ob ušesih ali na temenu glave. Ti zvitki so bili običajno pokriti ali ujeti v mrežaste tkanine, celotna glava pa pokrita s tančico iz finega platna, svile ali tkanja iz zlatih niti. Pokrita glava je bila zapovedana predvsem za poročene ženske. Mrežaste tkanine so bile pogosto okrašene z poldragimi kamni, bleščicami ali biseri. Seveda so si to lahko privoščile le pripadnice bogatega sloja. Pokrivala so bila oblikovana v obliki stožcev ali turbanov, ter čudovitih mrežastih struktur v obliki metuljev, srca ali drugih oblik. Popularni lepotni nasveti so bili opisani v knjigi De ornatu mulierum, ki je ženskam predlagala celo vrsto receptur za barvanje in svetljenje las, za pospeševanje rasti las, nasvete za lepo kožo…. Morda v zanimivost in nasmeh lahko povemo, da je recept za barvanje las v črno barvo zapovedoval kuhanje zelenega kuščarja brez repa in glave skupaj z jabolki v olju, dokler se to ni popolnoma prekuhalo oz zoglenelo, potem pa se je ta prah zmešal s kisom in črno pasto za loščenje čevljev.Glavna značilnost srednjeveških ženskih pričesk pa je bilo odkrito, zelo visoko in golo čelo.Slika 6 - Srednji vek 2 Ženske so si linijo las na čelu največkrat kar odstrigle, populile, obrile ali odstranile z zelo primitivnimi oblikami krem za depilacijo. Visoko čelo je bilo znamenje elegance in omike. Visoka linija las na čelu je bila pogosto okrašena z biseri ali okrasnimi trakovi.Moške pričeske so bile mnogo bolj preproste. Tipična moška pričeska srednjega veka je paž. Lasje so prirezani na enako dolžino, dolžine nekje od brade pa vse do konca vratu. Bogatejši moški, ki so imeli dovolj sredstev, da so lahko plačevali za nego in oblikovanje las, so si dali narediti paževsko pričesko, ki je bila ob straneh v višini ušes navita navznoter. Med Franki, v merovinški kulturi, ki je bila popularna pričeska z dolgimi lasmi, ki so bili pogosto obarvani rdeče v znak hrabrosti. Še posebej vladarji so bili izjemno ponosni na svoje dolge lase, kot znak moči in moškosti, dotakniti se las ali brade vladarja je veljalo za poseben blagoslov in veliko čast. Brada je bila izrazit znak moškosti in je moške ločevala od dečkov.Daljši lasje so bili simbol moškosti, divjosti in poguma, zato jih je Cerkev kmalu začela obsojati. Papež Gregor je leta 1073 prepovedal nošenje brade duhovnikom, rouenski nadškof pa je celo grozil z izobčenjem iz Cerkve moškim, ki bi nosili brade ali dolge lase. Cerkev je podelila mnogo dovoljenj za opravljanje brivskega poklica, saj je na ta način želala promovirati modo obritih obrazov in krajših las. Celo laikom se je priporočalo britje tonzure na zgornjem delu glave, tako kot so jo nosili duhovniki. Vendar pa se je moda daljših moških pričesk kljub temu vztrajno obdržala. Kralj Henry I. (1100-1135) je na svojem dvoru vzpodbijal dolge moške kodre. Osebna higiena sredneveških ljudi je bila precej slaba, zato so se pogosto pojavljali izbruhi zelo nalezljivih bolezni.O simbolni moči las pa govori tudi dejstvo, da je imelo prvo otroško striženje las v srednjem veku zelo pomembno vlogo. Ta ritual se je prenašal še iz antičnih časov in vedske kulture, v srednjem veku pa je bilo še vedno v navadi, da je pomembna in spoštovana oseba na obredni način prvič postrigla otrokove lase in na ta način dobila zelo pomembno mesto v otrokovem življenju. Ta oseba je bila za otroka kot nadomestni starš ali boter.

Renesansa (1. polovica 15. stol. - pozno 17. stol.)

Slika 7 - Mary-Queen of ScotsRenesansa prinese na evropska tla svež veter novih idej in označuje začetek novega veka. Razumevanje sveta se ne opira več tako močno na krščanske ideje in percepcijo sveta, nova tehnološka in znanstvena dognanja prinesejo razumsko dojemanje sveta in obrat paradigme od človeka kot nemočnega, božji volji prepuščenega posameznika na človeka, ki lahko sam upravlja s svojo usodo. Močne politične, gospodarske in družbene spremembe so prinesle novo, humanistično miselnost. Umetniki in filozofi so svoj navdih in simboliko iskali v antiki. Cenejša proizvodnja stekla oziroma steklenih ogledal je le-ta razširila tudi med pripadnike srednjega in nižjega sloja, kar pa je posledično zelo povečalo zavedanje lastne podobe in ji dalo večjo pomembnost. Ogledalca so postala eden najbolj privlačnih, modernih in zaželjenih modnih dodatkov. Higiena se je le malo izboljšala v primerjavi s srednjim vekom, zaradi boljših trgovskih povezav in izboljšanja tehnologije pridelovanja, pa se je zelo povečala poraba dišav. Ljudje so si lase in telo dišavili z dišečimi vodicami iz rožmarina, sivke, listov vrtnic, vijolic, pomarančnega cveta, sporiša, mete, kamilice, bergamotke, mire in pačulija. Tudi barve za lase so postale zelo popularne. Sestavljene so bile iz različnih barvnih pigmenotov, pridobljenih iz rastlin, mineralov ali živalskega izvora. Nekateri barvni recepti so preživeli do današnjih dni. Angleška kraljica Elizabeta I. je bila znana po svoji nečimrnosti in po žareče rdeče zlati barvi las, ki je bila njena naravna barva. Kasneje v poznih letih, si je dala narediti veliko število lasulj take barve in jih še v pozni starosti nosila kot simbol svoje privlačnosti in zapeljivosti. Njeni dvorjani so se seveda želeli prikupiti mogočni vladarici, zato so si, tako moški kot ženske, barvali lase z mešanico boraxa, solitra, žafrana in žvepla. Lasje so sicer res postali lepe barve, vendar je bila cena lepote zelo visoka – stalni glavoboli, slabost in krvavenje iz nosu. Italijanska renesansa pa je rodila posebno rdeče-zlato-oranžno barvo las, s katero je svoje podobe na platnu lepšal italijanski slikar Tician, zato temu odtenku še danes rečemo ticijan rdeča barva. Sicer je bilo barvanje las zelo razširjeno. Beneške dame so prebile ure in ure na vročem popoldanskem soncu, ter si s posebnimi pomadami svetlile lase. 324 Renesančna moda je ljubila rjavo-rdeče lase, bakrene odtenke, ter tudi svetle ali zelo temne lase.Renesančne ženske pričeske so bile na nek način podobne srednjeveškim, le da so sčasoma odkrivale vse več las.Slika 8 - Kraljica Elizabeta I. Pričeske so bile komplesno sestavljene iz kit, zvitkov, drobnih kodrov in naglavnega okrasja. Osnovna linija pričeske je bila v obliki trikotnika, s širšim delom ob ušesih ali pa obrnjena navzgor. Lasje so bili speti in oblikovani v zvitke ob ušesih, na temenu ali zatilju. Prav tako se je še obdržala srednjeveška moda visokega čela, za dosego katerega so ženske odstranjevale linijo las na čelu. Višje spete pričeske so se lepo prilegale poškroblejnim čipkastim ovratnikom, ki so dopolnjevali prelepe renesančne obleke. Lase so oblikovali okrog žičnatih ogrodij, pogosto v obliki srca, kot jih je rada nosila škotska kraljica Mary, ali pa jih spenjali pod mreže, kose tkanine, pentlje, svilo… Francoske dame so si lase okrog čela in obraza močno nakrepale, da so majhni kodrčki zapeljivo obkrožali obraz in mu nudili okvir. Uporaba umetnih las je bila mnogo večja, kot v času srednjega veka. Umetne lase je nekaj časa prepovedoval celo zakon, vendar to ljudi ni odvrnilo od uporabe. V špansko govorečih državah se je zelo prijela moda uporabe prelepih glavničkov iz dragocenih materialov, ki so včasih dosegali prav ekstremne višine in širine , lasje pa so bili potem pokriti s čipkasto tančico – mantiljo.Moška moda frizur je pogosto posnemala stil in okus trenutnega vladarja. Francoski kralj Francis I. si je po nesreči zažgal spodnji del las z baklo, njegovi podaniki pa so hitro sledili novi modi in si začeli krajšati lase, brke in brado. Velik občudovalec mode je bil tudi angleški kralj Henry I., ki je rad nosil brado, ter krajše brke, vse to pa oblikovano v prelepe oblike. Ker je bil kralj menda sila občutljivega nosu, so si dvorjani hiteli mazati lase, brke in brado z zeliščnimi pomadami in voski. 

Barok in Rokoko (pribl. 1600 - 1780)

Slika 9 - FontangeBaročni stil je v umetnost – predvsem v glasbo, slikarstvo in arhitekturo prinesel zelo dinamični, napet, slikovit in dramatičen slog. Vsi ti navdihi so se seveda prenesli tudi v modo oblačil in pričesk. Barok je stil močnih absolutističnih dvorov, ki so na tak način želeli prikazati in legitimirati ves svoj politični in gospodarski vpliv. Predvsem je bil izražen v krščanskih državah, v protestantskih državah na severu je bil baročni slog precej bolj umirjen in ponotranjen.Moda pričesk se je skozi desetletja tega kulturnega obdobja kar precej spreminjala. Značilna oblika nižjih ženskih pričesk je bila razdeljena s prečo na sredini ali križno delitvijo na štiri dele. Obraz so ob straneh obkrožali kodri, ki so prosto padali na ramena.Ko je moda kasneje zahtevala pričeske, ki so rastle v višino, je eno najbolj znanih oblik tega obdobja nosila ljubica francoskega kralja Ludvika XIV., markiza de Fontange. Po njej se pričeska imenuje fontange. Označuje pričesko, katere kodri so bili visoko speti in oblikovani okrog žičnate strukture, zavite v pentlje, na ramena pa sta se na vsaki strani spuščala dva daljša kodra las. Te pričeske so skupaj s žičnatimi strukturami skozi desetletja postajale vedno večje, bolj razkošne in bolj ekstravagantne. Šlo je celo do takih ekstremov v višino, da so dame morale imeti poleg sebe mladega dečka, ki je s posebno palico pomagal podpirati lasno »zgradbo«, da se je lastnica pričeske sploh lahko premikala. Seveda so bile take pričeske oblikovane večinoma iz lasulj ali dolgih dodatkov iz umetnih in naravnih las. Ko so bile pričeske enkrat oblikovane, so obstale tudi do nekaj tednov, od lastnice so zahtevale spanje v nemogočih položajih, hkrati pa je bila pod lasuljo zelo ugodna klima za razvoj in lagodno življenje uši. Leta 1713 je morda naredila nov obrat – vojvodinja Shrewsbury se je na sprejemu pri kralju Ludviku XIV. V Versaillesu pojavila brez fontange, samo z ljubko, minimalistično nizko, speto, skodrano pričesko, ki jo je okrasila samo s čipko in cvetjem. Sončni kralj, ki je bil izjemno velik modni navdušenec, je bil sprva šokrian, nato pa je z navdušenjem sprejel nov izgled in pričeska je takoj postal nova modna zapoved. Slika 10 - La belle pouleTake pričeske lahko občudujemo na slikah znanih slikarjev, ki so ovekovečili lepoto znanih lepotic in vplivnih žensk tega obdobja.V sedemdesetih letih osemnajstega stoletja pa je moda pričesk spet dosegla vrtoglave višine in okrasja. Dame so si spet začele oblikovati visoke spete pričeske, značilnost katerih je bila, da so bile večinoma napudrane z belim ali barvastimi prahi, da so dosegle različne odtenke las. Marie Antoinette je postala glavna zvezda nenavadnih pričesk, svoje dvorjane je zmeraj znova presenetila z mojstrovinami svojega frizerja Leonarda, ki ji je znal oblikoval čudovite pričeske iz njene domišljije. Pričeskam sta nadela različna imena: »skrita strast«, »eksplozija rahločutnosti«…. Dame so seveda navdušeno sprejele nove zapovedi in domišljija oblikovanja pričesk je v tem obdobju zagotovo presegla vse meje. V zelo visoke pričeske so vgrajevali cvetje, nakit, bisere, čipke, pentlje, perje, nagačene ptice, kipce, celo miniaturne vrtičke in drevesa. Najbolj znana in še danes cenjena umetnina te vrste je bila zagotovo pričeska La belle poule, ki je bila oblikovana kot francoska fregata istega imena, ki je bila znana po svojem zmagovitem dvoboju leta 1778, z angleško fregato Arethusa. Spopad med njima je pomenil začetek francoskega vmešavanja v ameriško vojno za neodvisnost. Moški so v obdobju baroka in rokokoja prav tako nosili veličastne lasulje. Glavni predstavnik obdobja je bil zagotovo že omenjeni francoski kralj Ludivk XIV., ki je ljubil modo, pretiravanje in kič. Zagotovo je bil tak način izražanja pomemben tudi za utrjevanje njegove kraljevske legitimnosti in pričal o moči francoskega dvora. Slika 11 - RokokoModo in ekstravaganten način življenja si lahko predstavljamo kot način trženja blagovne znamke, kot bi se izrazili v sodobnem jeziku. Absolutistični kralj je bil poosebljenje države in je moral s svojo podobo izražati vso moč in vplivnost svoje politike. Seveda je moral enako podobo izražati tudi ves njegov dvor. Moške lasulje so bile nakodrane in prav tako okrašene z raznimi dodatki. Seveda so se oblike pričesk razlikovale po statusu in poklicu posameznika. Oficirji so nosili lasulje z minimalističnimi pričeskami, ki so imele kodre in valove ob straneh glave pri ušesih, na zatilju pa so bili lasje speti v čopek. Podobne lasulje so nosili moški tudi ob vsakodnevnih aktivnostih. Sodniki, dvorjani in plemiči pa so si seveda ob protokolarnih priložnostih nadeli čudovite, veličastne lasulje, ki so bile vroče, težke in neudobne.Francoska revolucija leta 1789 naredi konec takemu modnemu pretiravanju. Pričeske postanejo spet svojevrstno politično orodje, postanejo javni simbol politične pripadnosti. Ljudje, ki so nasprotovali staremu absolutističnemu režimu, so v znak revolucije začeli nositi preprostejše pričeske, ki so bile popolno nasprotje aristokratkega modnega pretiravanja. Tudi moški so v znak politične volje začeli zavračati nošenje lasulj, raje so si nadeli Liberty Cap – čepico svobode, ki je simbolizirala svobodo izpod monarhističnega jarma. Prav tako je bila simbol revolucije tudi rdeča pentlja v laseh, ki se je nosila na zadnjem delu glave.Kasneje so tudi aristokratske dame začele nositi krajše pričeske, ki so se navdihovale pri klasičnih grških oblikah pričesk, z lasmi ki so bili počesani v preprosti šinjon na zatilju, obraz pa so obkrožali ljubki kratki kodri. Čudovite, dih jemajoče skulpture iz las so se za vedno poslovile iz zgodovine pričesk.

19. Stoletje - čas neoklasicizma, bidemajerja, romantike in realizma (1780 - 1880)

Slika 12 - 19. stoletjeČas po francoski revoluciji v evropske države, poleg intenzivne industrijske revolucije, prinese tudi nov slog v umetnosti in nov politični veter. Politične in ekonomske spremembe povzročijo razcvet novih idej v umetnosti in oblikovanju, te pa seveda vplivajo tudi na modne smernice.Navdih za neoklasicistične ženske pričeske je bil vsekakor čas grške antike. Dame so nosile pričeske v stilu grških klasičnih pričesk, drobni kodri so mehko obkrožali čelo in stranske dele obraza, zadnji lasje pa so bili speti v šinjon na zatilju ali na vrhu glave. Pričesko so dopolnjevali trakovi in pentlje čez dan ali diademi za večerne priložnosti. Okoli leta 1820 se pričeske rahlo spremenijo, modna postane preča na sredini glave, lasje pa nežno speti na zadnjem delu glave. Ženske vseh družbenih slojev so v tem času v javnosti vedno imele na glavi klobuček ali bombažno, oziroma čipkasto čepico – bonnet. Slika 13 - Kraljica Viktorija v mladih letihObdobje vladavine angleške kraljice Viktorije zaznamuje ekspanzivna industrijska in ekonomska rast ter razcvet meščanske populacije. Predvsem za ženske so vladali strogi moralni kodeksi vedenja. Pričeske vedno posnemajo duh časa, zato so precej bolj stroge, urejene in dodelane, v primerjavi s pričeskami neoklasicizma. Modna je bila še vedno preča na sredini glave, stranski lasje pa nakodrani ali spleteni v kite in speti na zadnjem delu glave. Pričeske so kljub temu morale delovati zelo luksuzno, lasje naj bi bili bogati in gosti, osnovna linija pričesk je šla bolj v širino in ne toliko v višino. Moški so na začetku 19. stoletja nosili romantične, neurejene pričeske, ki so izražale svobodo duha in svobodnjaške ideje časa. Take razmršene, boemske pričeske so nosili slavni umetniki – Beethoven, Schelling in tudi naš slovenski poet Prešeren. V tem obdobju so zelo redko nosili brke ali brade. To je bil tudi čas znanih dandy-ev – moških, ki jim je urejenost in lahkotno življenje pomenilo vse. Zagotovo je bil najbolj znan med njimi George Bryan Brummell. Bil je znana modna ikona svojega časa, ki je postavljal modna pravila v vsem angleškem imperiju. Izumil je moško krojeno obleko z w ovratnikom in kravato. Njegov stil oblek, pričeske, vedenja in načina življenja so posnemali vsi angleški moški. Kot egipčanska kraljica Kleopatra se je dnevno kopal v mleku in za oblačenje porabil tudi 5 ur. Njegova pričeska je morala biti vedno brezhibna do zadnjega kodra.Kasneje pa se je seveda tudi moška moda spet spremenila, pričeske postanejo bolj urejene in dodelane, v skladu s časom, ki je zagovarjal vrednote dela, morale, sslideilnosti, kapitala… Za to obdobje so značilne bogate pričeske z gostimi zalizci, ki se pogosto združujejo z brki in brado. Proti koncu 19. stoletja moška moda zahteva krajše, bolj urejene pričeske, vednar gosti zalizci in močni brki ter brade ostanejo del moške podobe še kar nekaj časa. Ker so pričeske morale biti počesane in urejene, so moški množično uporabljali posebne pomade za lase. Slika 14 - SissyNajpopularnejše je bilo Macassar olje, izdelano iz palminega in kokosovega olja, z dodatkom dišavnega olja ylang-ylang. Ženske so iz obupa začele izdelovati celo zaščito iz blaga za naslonjala stolov, ker so bili le-ti skoraj uničeni od oljnih madežev moških pričesk, zato si lahko mislimo, kakšne količine produkta so uporabljali.Še ena modna ikona tega časa je bila avstrijska vladarica Elizabeta Bavarska, bolj znana pod imenom Sissy. Njene čudovite dolge lase, ki so ji segali globoko čez pas, lahko še danes občudujemo na portretih slavnih umetnikov. Pomemben mejnik v frizerstvu se je zgodil ravno v 19. stoletju – leta 1872 je francoski frizer Francois Marcel Grateau iznašel kodranje las z vročimi železi, ki jih je dal izdelati in z njimi ustvarjal različne valove in kodre. Ta postopek je dobil ime marcel ondulacija. Začel je kot lastnik skromnega frizerskega salona, iznajdba vročih želez pa mu je počasi prinesla slavo in velik finančni zaslužek. Prve stranke, na katerih je vadil novo tehniko, je moral frizirati brezplačno, vendar se mu je investicija več kot povrnila. Kmalu je postal znan in cenjen frizer, salon je sicer še obratoval, on pa je večino časa preživel pri oblikovanju pričesk po domovih bogatih žensk. Vroča marcel železa so se morala pogreti v peči ali v posebej za to pripravljenem grelcu, pravo temperaturo pa so morali preverjati na kosu papirja, prevroča temperatura želez je seveda lase poškodovala, zato je delo zahtevalo veliko previdnosti. Kasneje so se iz te ideje rodile tudi naprave za vročo ondulacijo na elektriko, ki nas danes bolj spominja na kakšno srednjeveško mučilno napravo, kot pa na zelo uporabljen kozmetični aparat svojega časa. Konec 19. stoletja se je v Franciji uveljavil nov modni in kulturni stil La Belle Epoque, ki črpa inspiracijo iz optimizma časa, domoljublja, novih tehnologij in znanstvenih odkritij. Je svež, barvit in optimističen stil, ki rodi mnogo čudovitih glasbenih, likovnih in literarnih del. Zaključi se z začetkom 1. svetovne vojne. V tem času se rodi ideja visoke mode – haute couture. To je pisan in razigram čas boemstva in lahkoživk, razrahljanih steznikov, absinta, can-cana, Toulouse-Lautreca, divjih zabav v Moulin Rouge in Folies Bergere… Tudi moda postane razigrana, sproščena in prinese sproščene, divje pričeske.Temu trendu v Ameriki sledi uveljavljeni ilustrator Charles Dana Gibson, ki je v svojih ilustracijah mladih žensk ujel razigran duh časa. Njegove ženske so bile visoke in vitke, vendar primerno zaobljene na določenih mestih, k čemur so pomagali ustrezni stezniki. Oblečene so bile v oblačila visoke mode, več kot očitno pripadnice višjega družbenega sloja, zato veje iz njih občutek modne lahkotnosti življenja, svobode in šarma. Na vitkih, dolgih vratovih jim je risal mehke, razigrane pričeske, spete na vrhu glave, s kodri, ki so ušli urejenosti, zato so obrazi mehki, erotični in mladostni. S temi ilustracijami se je sprožila prava modna obsedenost s tovrstnimi pričeskami, ki so jih poimenovali po dekletih iz ilustracij – gibson girl pričeske. 

20. Stoletje - čas razcveta frizerstva, novih znanstvenih odkritij in družbenih sprememb 1900 - 1920

Slika 17 - Irene CastlePrva in druga dekada 20. stoletja sta v svet frizerstva prinesli marsikatere novosti in spremembe. Dame so na začetku novega stoletja še vedno rade nosile bujne, bogate pričeske, po vzoru gibbson-girls, o katerih smo pisali v prejšnjem članku. Pričeske so morale biti bujne, zato so frizerski mojstri uporabljali razne dodatke, značilno pa je bilo tudi precej močno tupiranje, ki je ustvarilo občutek ležernosti, mehkobe in volumna, hkrati pa omogočalo sslideilnost pričeske.Leta 1910 se je zgodil velik preobrat v oblikovanju pričesk – med bujne, valovite pričeske se je počasi začel širiti nov trend gladkih pričesk, brez pretiranega volumna. Ta stil pričesk v začetku je prevzel predvsem mlajše ženske, umetnice in intelektualke, medtem ko so dame višjih slojev skozi ves čas prvih desetletij 20. stoletja še vedno nosile umetelne, bogato spete pričeske, z velikim volumnom na temenu glave in uporabljale dragocenime glavničke in ostalo okrasje.Znani frizer Antoine de Paris je leta 1909 za vlogo v filmu kratko postrigel lase francoski igralki Eve Lavalliere, saj si je le ta želela izgledati mlajša, kot je bila v resnici. Učinek pričeske je bil fenomenalen. Leta 1913 je njenemu vzoru sledila zvezda nemega filma in plesalka Irene Castle. Znana je bila po zelo energičnem plesu, zato si je želela pričesko, ki bi ji omogočala svobodo gibanja, saj so ji pri njeni stari pričeski med plesom ves čas padale lasnice. Pričeska je kmalu dobila tudi svoje popularno ime – Castle bob. Bob je prva izvedba oblike, ki jo nosimo še danes, čisto preprosto topo, ravno striženje, ki je oblikovalo ravno linijo pričeske v višini spodnjega dela ušes.Leta 1917 se je najbolj znani francoski oblikovalki Coco Chanel zgodila nesreča pri oblikovanju pričeske za večerno zabavo – kar velik del las si je namreč uničila, zato je, pogumna kot vedno, prijela škarje in si odstrigla lase. S svojo pričesko je povzročila nemalo zgražanja, pa seveda tudi občudovanja in posnemanja. Slika 18 - Louise BrooksZnameniti stavek, ki ga je izrekla: »Ženska, ki si postriže lase, bo spremenila tudi svoje življenje« nam pove, kakšno vlogo lahko pričeska odigra v življenju ene osebe in tudi v družbenem življenju. S striženjem las so si ženske simbolno vzele življenje v svoje roke, svobodneje izražale sebe, svoje želje in pričakovanja, spreminjale svoj način življenja in si vzele večjo neodvisnost od prevlade moških in standardnih, omejujočih družbenih pravil.Prva svetovna vojna, ki je med leti 1914 in 1918 v popolnosti pretresla temelje sveta, je pustila sled tudi v svetu frizerstva. Ženske srednjega sloja so po večini delale kot medicinske sestre ali pa v tovarnah, ki so podpirale vojno industrijo, zato so z veseljem sprejele praktične kratke valovite pričeske. Ženske so bile v tem času primorane samostojno skrbeti za družino in za preživetje, saj je bila večina moških zdoma na fronti. Premik iz podrejene, finančno odvisne ženske k neodvisni, močni ženski je povzročil tudi razcvet boja za pravice žensk, sufražetke so izbojevale dolg boj za pravice žensk, ki je bil leta 1918 kronan s pridobitvijo volilne pravice žensk v Veliki Britaniji in Nemčiji, dve leti kasneje – 1920 pa tudi v Združenih državah Amerike. Politično priznanje žensk, preobrat v načinu življenja in politike spola je pustil močan pečat tudi v modi in zaznamovalo prihodnost frizerstva.Krajše striženje pa je ženskam dalo več drznosti tudi za spremembe barve las. Potreba po kvalitetnih barvah, ki bi bile obstojne, hkrati pa nežne za lasišče, je privedla do novih tehnoloških odkritij. Mladi podjetni francoski kemik, Eugene Schuller je leta 1907 predstavil novo formulo barv za lase, ki jih je imenoval Aureale. Dve leti zatem je ustanovil svoje podjetje Societe Francaise de Teintures Inoffensives pour Cheveux ( v prevodu: Francoska družba neinvazivnih barv za lase), ki pa jo je kasneje preimenoval v L’Oreal. Podjetni kemik je bil tudi član uredniškega odbora profesionalne revije za frizerje – La Coiffure de Paris, v kateri je objavljal svoje članke. V njih je pogosto poučeval frizerje o novostih, ter kot prvi priporočal izvedbo alergijskega testa pred barvanjem. Leta 1910 je ustanovil tudi svojo frizersko šolo, kjer je s praktičnimi demonstracijami učil frizerje in jih hkrati navduševal nad svojimi produkti. Lahko bi rekli, da je postavil temelje sodobnega demonstracijskega frizerstva in metod pospeševanja prodaje, ki jih uporabljamo še danes.

20. Stoletje - 1920 -1930

Slika 19 - Jean HarlowDivja dvajseta leta so bila leta velikega optimizma, ekonomske rasti in nove svobodne žensk. Medtem, ko so kratke bob pričeske v prejšnjem desetletju nosile v večini le ženske umetniške in intelektualne elite, so se v dvajsetih letih kratke pričeske razširile med vse sloje. Viri pripovedujejo, da so ženske zasedle moške brivnice in povzročile nemalo negodovanja med moškimi, saj so s tem zašle v njihov svet, kjer so se družili. Prav tako pa so postale kratke pričeske simbol ženske emancipacije, zato so moški še toliko raje kritizirali novo modo. Kratke ženske pričeske so postale množičen fenomen, ki je presegel vse geografske okvire in pravila družbenih slojev. Zelo veliko žensk se je začelo zaposlovati, presežek plače pa so z veseljem porabile zase, za nove modne trende oblačil, kozmetike in pričeske. Prav tako pa je ta modni trend pospešil tudi razvoj poklica ženskega frizerja, saj ni več zadostovalo samo znanje topega, ravnega striženja na suhe lase, ampak so pričeske zahtevale tudi več veščin oblikovanja in nova tehnološka znanja. Razcvetela so znanja oblikovanja las – trajne ondulacije, ki jo je sicer leta 1872 izumil Michael Marcel Grateu, aparat za trajno kodranje pa je leta 1909 predstavil Ludwig Nessler. Aparat je bil zasnovan na principu močenja las z alkalno raztopino, nato pa je bilo potrebno lase naviti okrog bakrenih navijalcev, ki so se segreli z elektriko. Trajna ondulacija je kratko pričesko naredila še bolj zanimivo, hkrati pa je ponudila tudi povečanje prometa v frizerskih salonih. Ženske so si morale vsaj enkrat na pol leta narediti trajno, nato pa svojo pričesko vzdrževati z navijanjem in rednim striženjem v salonu, kar je omogočilo razcvet frizerske dejavnosti.Proti koncu dvajsetih let je postal moden še malce bolj izčiščen videz klasičnega boba – gladko paževsko pričesko, ki jo je nosila kontroverzna diva črno-belega filma Louise Brooks. Igrala je v precej seksualno obarvanih filmih, prav iz tega razloga pa je ta oblika pričeske postala izrazit simbol seksualne osvobojenosti modernih žensk.Razvoj stroke je privedel še do ene spremembe – frizerska stroka, ki je bila do tega časa izrazito moški poklic, je počasi postajala prostor, kjer so se karierno in ekonomsko začele uveljavljati tudi ženske. Stroka se je začela izjemno razvijati, predvsem s pojavom frizerskih šol in izobraževalnih ustanov, kjer so se strokovno usposabljale nove generacije frizerjev.

20. Stoletje - 1930 - 1950

Slika 20 - Kraljica Elizabeta II. na dan svojega kronanjaV zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja je znani francoski frizer, po rodu Poljak, Antoine de Paris, odprl svoj frizerski salon v znameniti prestižni veleblagovnici Saks na Peti aveniji v New Yorku in s tem postal prvi svetovni znani frizerski zvezdnik in frizer zvezd. Svoj dober renome je prinesel že iz Pariza, vendar mu je Amerika na široko odprla pot do zvezd. Prvikrat je opozoril nase še v Parizu, ko je kratko postrigel znano francosko igralko, v svojem ameriškem salonu pa je z oblikovanjem pričeske, znane kot shingle, ki je imela zaobljeno ženstveno linijo malce daljših las na vratu, ob ušesih pa so bili lasje krajši, ter naviti v lepe valove. Prav tako je bil eden prvih frizerjev, ki je svoje stranke spreminjal v božanske blondinke ali pa jim je naredil vsaj blond pramene. S tem in z obliko pričeske shingle, ki so jo posvojile ženske po vsem svetu, je postal prava modna ikona. Bil je precej kontraverzna osebnost, pravi nastopač, skrbel je tudi za prepoznavnost – svoje lase in dlako svojega pudla je barval z nežno vijolično barvo. Moda pričesk je zahtevala bolj ženstvene linije, zato so si ženske lase navijale na navijalce in pričeske utrjevale z veliko količino laka za lase. Modno je bilo tudi popršiti lase z drobnim prahom zlate ali srebrne barve, da se je pričeska elegantno lesketala. Pričeske so seveda morale biti do popolnosti urejene.Modna in lepotna ikona tega obdobja je bila vsekakor Jean Harlow, ameriška igralka, ki je nosila zelo svetlo blond, skoraj platinasto barvo las. Bila je diva filmske industrije in veliko žensk po vsem svetu je od svojih frizerjev zahtevalo pričesko in barvo las po njenem vzoru. Ob njenem imenu so se pojavljali nadimki – »platinasta blondinka«, »svetlolasa bomba« in podobno. Bila je boginja moških fantazij, njeno misterioznost pa je še povečevalo dejstvo, da je umrla pri rosnih 26 letnih zaradi nenadne odpovedi ledvic, smrt pa je sprožila veliko javno debato, ali je to posledica beljenja las.Druga svetovna vojna v modo pričesk spet prinese več praktičnosti in manj glamourja. Ženske so nosile lase navite in počesane v role na zadnjem delu glave, sprednji del pa je bil mehko zaokrožen in valovit. Vojno obdobje je bil čas racionalnosti in praktičnosti, zato so si pričeske pogosto zavarovale z mrežico ali zadnji del glave pokrile z ruto, po vzoru kmečkih frizur. Ta naivna ljubkost deklet z ruto je postala pravi modni hit med vojno. Sicer pa so ženske tudi v vojnem času rade skrbele za svojo lepoto in privlačnost, pričeske tega obdobja so znamenito elegantne in hollywoodsko glamurozne. To je bil kljub vsemu čas filmskih div in lepotnih ikon – Bette Davis, Rita Hayworth, Judy Garland, mlade Ingrid Bergman, Vivien Leigh, Lana Turner, Ava Gardner, silovita lepotica Audrey Hepburn, Grace Kelly …, ki so krojile modni okus in narekovale oblike pričesk, ličenja in oblek in so še danes kraljice elegance in stila.

20. Stoletje - 1950 - 1960

Slika 22 - Audrey Hepburn Petdeseta leta prinesejo v modo pričesk malce daljše linije, še vedno pa so pričeske valovite, ženstvene in zapeljive. Leta 1953 so v Londonu okronali mlado angleško monarhinjo Kraljico Elizabeto II. Njena veličastna kraljevska oprava in prelepo oblikovana pričeska z značilno mehko oblikovano linijo na čelu je povzročila pravi modni boom. Ženske so drle v frizerske salone in si želele take pričeske. Drugi del ženske populacije pa se je zgledoval po bolj ležernih, neformalnih pričeskah iz italijanskih filmov, prelepih Italijankah, ki so v stilu La dolce vita pile kavo v rimskih kavarnah.V letu 1956 na trg lansirajo tudi prvo barvo za domačo uporabo Clariol. Pospremijo jo z znamenitim večpomenskim nagajivim sloganom, ki še danes velja za vzor v oglaševalski industriji: »Does she…or does she not? Only her hairdresser knows«. (prevod: Ali se….ali ne? Samo njen frizer ve.) Barve so se začele prodajati za med, v šestih letih prodaje je ta narasla za osupljivih 413%! Osupljiv podatek, ki nam pove veliko o moči oglaševanja in o močni želji žensk po spremembi barve.Sam frizerski poklic dobi veliko priznanje, ko filmska frizerka Irma Kusley dobi nagrado in javno priznanje za oblikovanje pričeske lika v kultni seriji I love Lucy, znani rdečelasi igralki Lucille Ball.  V Franciji smo lahko priča rojstva nove frizerske zvezde – Alexandre de Paris. Najprej vajenec slavnega Antoinea de Paris, odpre svoj salon na znani mondeni pariški ulici Rue du Faubourg St-Honore, kjer je bil frizer vseh najboljših manekenk hiš visoke mode, prav tako pa so se pod njegovimi rokami razvajale vse zvezde tega časa – Greta Garbo, Lauren Bacal, Sofia Loren, Elizabeth Taylor, kateri je leta 1963 oblikoval kultno pričesko za njen film Kleopatra. Glavno vodilo njegovega dela je bilo, da mora pričeska poudarjati osebnost stranke in s tem sproži pravi premik v konceptu oblikovanja pričesk.V Angliji pa se v tem obdobju strmo vzpne kariera še enega znanega frizerja – Pierre Raymond Bessone, ki je kmalu postal znan pod imenom Mr Teasie Weasie, je bil ljubljenec dam visokega sloja in uspešnih lepotic. Leta 1956 je povzročil pravi škandal in začudenje, saj je igralka Diana Dors iz Amerike priletela v Anglijo k njemu samo na umivanje las in oblikovanje pričeske ter za to plačala astronomsko vsoto 2.500 funtov, kar je bila v tistem času cena manjše stanovanjske hiše. Bil je pravi mojster samopromocije, saj se je redno pojavljal v televizijskih oddajah in v živo oblikoval pričeske, običajno nenavadnih barv in oblik, ter s svojim lažnim francoskim naglasom pričeskam dajal svojevrstna imena. Čeprav je bil njegov lik morda malce karikirano preveč poudarjen, je vendar dokazal, da tudi frizerji lahko dosežejo svetovno slavo in prepoznavnost, saj je bil hkrati izjemno znan in priljubljen pa vendar odličen frizerski mojster, ki je s svojo domišljijo premikal meje frizerstva.Petdeseta leta pa prinesejo tudi nov val filmskih zvezd, ki so bile prave modne ikone, kot take jih dojemamo še danes. To so nesmrtne zvezde filma – Grace Kelly, Marlene Dietrich, Marylin Monroe, Katharine Hepburn, Elizabeth Taylor… Poznavalci in ljubitelji stila še danes obožujejo in se navdihujejo pri teh modnih ikonah, ki so večen vzor lepote, ženstvenosti in elegance. 

20. Stoletje - 1960 - 1970

Slika 23 - Marilyn MonroeŠestdeseta leta prejšnjega stoletja so v družbo prinesla izjemne socialne spremembe – globalno gledano se je ekonomska situacija v svetu začela izboljševati, dramatični študentskimi protesti, zahteve po enakopravnosti temnopoltih državljanov in mirovniškimi protivojni shodi so v samo družbo prinesli nov veter in popolnoma nove družbene odnose. Prav tako v toge mačistične družbene strukture zarežejo močna feministična gibanja. Hipijevsko gibanje flower-power in njihov moto – »make love, not war«, pa sproži val seksualne revolucije, kjer ženske najdejo osvoboditev omejujočih predsodkov in form vedenja. Vsa ta nova energija se je seveda hitro začela odražati tudi v modi pričesk.Prva leta šestdesetih zaznamujejo velike, bogate pričeske –»bouffants«, katere je zagotovo najbolje nosila znana Jacqueline Kennedy. Ta se je s svojim neizmernim stilom in eleganco proslavila kot žena politika in kot modna ikona. Na inauguraciji svojega moža, ameriškega predsednika Kennedya, je Jacqueline kraljevala kot dih jemajoča lepotica. Njeno pričesko, kot tudi pričeske vseh članov družine Kennedy, je za inauguracijo je oblikoval slavni frizer Kenneth Batelle, bolj znan kot Mr.Kenneth. Njegovo ime je bilo takrat že trdno zasidrano v svetu slavnih. Poznan je tudi po tem, da je oblikoval pričeske za druge znane igralke in modne ikone tega časa, med drugim tudi Marylin Monroe. Njene lase je rešil pred katastrofo, saj so ji zaradi neprimernega beljenja začeli strahovito izpadati in se lomiti. Mr. Kenneth ji je lase profesionalno barval tako, da so si sčasoma opomogli in je zaslužen za kreacijo večno znane oblike njene platinaste pričeske. Uredil jo je za premiero njenega kultnega filma Nekateri so za vroče, ki jo je izstrelil v svet nesmrtnih zvezd, prav tako pa ji je ustvaril pričesko za nastop na rojstnem dnevu njenega ljubimca – nikogar drugega kot ameriškega predsednika Kennedya, kjer mu je zelo ljubeče in več kot očitno vabljivo zapela slavni napev ob rojstnem dnevu. Kenneth Batelle se je v zgodovino frizerstva vpisal tudi po tem, da je vedno znova ponavljal, da je za dobro obliko pričeske v prvi vrsti odgovorno odlično in kvalitetno striženje.Drug znani frizer tega obdobja je bil Gene Shacove, katerega življnjska pot je navdihnila snovalce kultnega filma Shampoo. Gene je bil lastnik salona na Beverly Hillsu, na znani aveniji Rodeo Drive. Salon je bil tik nad najbolj priljubljenim nočnim lokalom, kar je omogočalo ustvarjanje imena salona, kot najbolj trendovskega lokala v Hollywoodu. Lastnik salona je bil lepotec, ki je spravljal dame v omedlevico, o njegovi slavi pa najbolje govori njegov vzdevek – »žrebec s fenom«. Kljub takemu renomeju pa je bil Gene znan predvsem po tem, da je bil izjemno talentiran frizer. Znal je začutiti trenutek časa in svojim strankam ustvarjal mehke, ženstvene pričeske, razigranega sloga, saj je namesto ščetk ob feniranju raje uporabljal svoje prste. Njegove pričeske so bile zato nagajivo razmršene, bolj casual in popolnoma v stilu seksualno osvobojene Amerike šestdesetih let. Slika 25 Vidal-Sassoon-strize-Mary-QuantPreko Atlantika pa se v Londonu v tem času rodi najsvetlejša zvezda frizerske akademije slavnih in navdih neštetim generacijam novih frizerjev vse do danes – nihče drug, kot Vidal Sassoon. S svojim vizionarstvom je za vedno pretresel omejitve frizerskega sveta. Raje kot frizerja, ga opisujejo kot oblikovalca, designerja las. Njegova filozofija frizerstva je spremenila paradigmo oblikovanja las za večno. Zanj frizerstvo ni bilo le služba, temveč način življenja in to strast je prenašal v pričeske. Leta 1963 je oblikoval znameniti »5 point cut«, izjemno minimalistično, a vendar osupljivo lepo obliko pričeske, ki je temeljila na natančnem, geometričnem striženju, ki je bilo temelj asimetrične linije. Ta je iskala svoj navdih v klasičnem bobu, vednar pa je bil celoten koncept pričeske zastavljen na striženju s škarjami, ki je upoštevalo naravni padec las, geometrijo glave in težnost las. Njegova vizija frizerstva je bila ustvariti pričeske, ki si jih stranka s skoraj nič truda lahko oblikuje sama doma, torej ji ni treba k frizerju na tedensko oblikovanje. S tem je ženske osvobodil in jim podaril veliko možnosti za ustvarjanje lastnega stila in spremembe pričeske. Med njegovimi nesmrtnimi oblikami je tudi znamenitia »The Shape«, preprost, a oster, simetričen bob, ki ga je oblikoval modni oblikovalki Mary Quant. Tako kot je Sassoon naredil revolucijo z novim konceptom frizerstva in tehnikami striženja, je Mary za vedno preoblikovala modo s svojimi kratkimi krili. Druga znana oblika Sassoonove »klasike« je elegantni graduiran bob, ki ga je ustvaril igralki Nancy Kwan. Znani igralki Mii Farrow je nekoč v javnosti odstrigel lase in ji ustvaril zelo kratko, skoraj deško škratovsko pričesko, ki je njen prelep obraz odprla v vsej svoji lepoti. Vidal se je zelo dobro zavedal moči javnega mnenja in medijev, zato je svoj način življenja znal zelo dobro promovirati, hkrati pa je vzporedno s tem rastla tudi prepoznavnost njegove frizerske hiše in akademije, ki ju danes zagotovo še vedno štejemo med najboljše na svetu. Družil se je z znanimi obrazi iz sveta mode, oblikovanja, glasbe, umetnosti, filantropije… Priznanje njegovemu življenskemu delu in dobrodelnosti mu je podelila angleška kraljica, ki ga je odlikovala z redom zaslug za narod. Žal je letos ta velika zvezda za večno ugasnila, njegovo delo pa ostaja inspiracija prihodnosti. Slika 24 5-point-cutDrugo znano ime angleškega frizerstva tega časa je Leonard Lewis, ki je bil za kratek čas celo zaposlen v salonu Vidala Sassoona. Po nekaj letih vajeništva je odprl svoj salon »House of Leonard«, ki je že s svojo arhitekturo in izborom barv salona, milo rečeno presenetil. Notranjost salona je bila v sivi in roza barvi, v razkošni šest nadstropni hiši v centru Londona. Salon je postal prava meka bogatih, slavnih in razvajenih strank. Za razliko od Sassoonovega geometričnega in načrtnega striženja, je Leonard pristopal k oblikovanju zelo svobodno, kot mu je narekoval trenutni navdih. Ta ga je peljal v take ekstreme, da je nekega dne prijateljevi spremljevalki, ki je slučajno obiskala salon in ga očarala z dolgimi lasmi do konca hrbta, zaukazal, da ji njegovi asistenti naredijo tretma, saj so bili lasje zbeljeni in precej uničeni, on pa se je namenil, da ji bo postrigel samo konice. Končalo se je s tem, da je deklica imela na koncu čisto kratke, kratke lase. Vendar pa je ta preobrazba deklico tako spremenila, da je v svetu mode, kjer je pozirala, povzročila popolen šok, danes pa jo poznamo kot ikono manekenskega sveta – Twiggy. Še ena značilnost njegovega salona je bila do tedaj nepoznana – v salonu so strigli tako moške in ženske, čeprav je bil prostor ločen s separejem. Do takrat so obstajali samo ženski in samo moški saloni. Moda fotografij in grafičnega oblikovanja je v šestdesetih narekovala bolj ali manj samo črno-bele fotografije, ki so lepo poudarjale oblike pričesk na njih. Leonard pa je tudi tu premaknil meje. Njegova prijateljica Zandra Rhodes, znana avantgardna modna oblikovalka, je želela na svojih modelih poudariti barvo las, ki bi izrazila tudi nove potiske oblek. Ker tehnologija še ni omogočala norih odtenkov barv za lase, kot jih imamo danes, je Leonard uporabil barvo za svilo in manekenkam pobarval lase. To so posneli z barvno fotografijo in novi trend je bil rojen. Leonard je bil rojen individualist in mož trenutka. V njegovem salonu so kariero začeli Michael Rasser in John Isaac, ki sta kasneje ustanovila Michaeljohn; John Frieda, Daniel Galvin, Nicy Clarke…Šestdeseta pa v svet frizerstva prinesejo še eno novost – session frizerje, ki so specializirani samo za oblikovanje pričesk na modnih revijah, editorialih in snemanjih. Eden prvih znanih session frizerjev je bil Ara Gallant, katerega delo je redno krasilo naslovnice ameriške edicije Vogue. V njem so Aro kot prvega frizerja v zgodovini imenovali kot oblikovalca pričesk in objavili referenco z njegovim imenom pod objavljeno sliko.Pozna šestdeseta v modo pričeks in oblek prinesejo hipi stil. Moda sproščenih pričesk ni več zahtevala rednega obiskovanja frizerja, temveč so mladi z lasmi izražali osvobojenost od družbenih norm, svobodo spolnosti in razmišljanja izven družbenih okvirjev. Pričeske so krasile cvetlice, trakovi, rute, korale in podobne ljubke malenkosti. Še eno znano gibanje – gibanje za enake pravice vseh ras pa je prineslo razcvet afro pričesk, ki so razveseljevale frizerje po celem svetu. Belke so morale namreč za to pričesko vsake nekaj mesecev zagotovo obiskati salone in narediti novo trajno ondulacijo, to pa je prinašalo razcvet in dobiček v našem poslu. 

20. Stoletje - 1970 - 1980

Zgodnja sedemdeseta leta so bila zagotovo v znamenju kulturnega preporoda vodnarjeve dobe. Dolgi lasje so bili simbol hipijevske scene in kdorkoli, ki je želel biti moden, si jih je puščal, če ni šlo drugače, pa so na vikend koncertih in dogodkih modni privrženci nosili dolge lasulje. Simbolna moč las, ki lase povezuje z življenjsko močjo je bil glavni idejni motivator takih dejanj. Seveda nam o moči in izraznosti las lahko veliko pove tudi uspeh angleškega musicala Hair, ki je še dandanes na sporedu.V frizerski industriji sedemdeseta prinesejo nov poslovni izziv. Začnejo se pojavljati pravi unisex saloni, kjer v istem prostoru isti stilisti oblikujejo lase tako moškim kot ženskam. Prvi tak je bil salon Smile, lastnika Keith Wainwright in Leslie Russel, sta svojo kariero začela pri znanem Leonardu, kasneje pa že kmalu, leta 1969 odprla svoj novi koncept salona v londonskem okrožju Chealsea. Salon je postal uspešnica, nov, sodoben unisex koncept je prinesel velik uspeh. Za razliko od salonov Leonarda in Sassoona, ki so bili prepoznani kot prestižni saloni, je salon Smile na široko odprl vrata ulični modi in širokim množicam, ter mladim zvezdnikom. Umetniški Chealsea je postal novi modni kvart v Londonu, kjer so živeli vzhajajoči pop zvezdniki ter mladi, avantgardni ustvarjalci, medtem ko sta bila Bond Street in Mayfair še vedno del visoke mode in prestiža.Oljna kriza leta 1973 prinese konec brezciljnemu in svobodnemu hipijevskemu načinu življenja, saj v družbo vnese malce več odgovornosti ter skrbi za ekonomsko in okoljsko situacijo. Vendar pa duha napredka in ustvarjalnosti v modi ni zlomila. Sedemdeseta so bila čas razcveta frizerske industrije. Vidal Sassoon je v svojih salonih še vedno ustvarjal nesmrtne modne kreacije za svoj krog strank. Ustanovil je znano frizersko akademijo v Knightsbridgu, ki jo je zasnoval na konceptu enostavnega, korak za korakom učenja novih tehnik striženja in barvanja. Osnovni koncept geometričnega striženja je temeljil na umetniških izhodiščih modernističnega oblikovanja in bauhausa. Sassoonov stilist Christopher Brooker je ustvaril zelo progresivno linijo pričeske, imenovano »The Brush« – razmršeno pričesko s štrlečimi konicami las, ki jo lahko vidimo kot vizionarsko predhodnico punka, ki se je pojavil v poznih sedemdesetih. Leta 1974 pa je Trevor Sorbie, prav tako za Sassoona ustvaril pomembno striženje »The Wedge«. Frizerska hiša Vidal Sassoon je poleg ustvarjanja pričesk, ki so temeljito spreminjale koncepte frizerstva po celem svetu, frizerski industriji dala še nov pristop, novo razmišljanje o trženju frizerskih storitev, komercializacijji in promociji samega poklica. Slika 27 farrah fawcettMedtem ko je angleška moda veliko bolj avantgardna in hkrati tudi izrazito ulična, se je v Franciji v sedemdesetih rojevalo progresivno frizerstvo. Jacques Dessange je po navdihu pariške razstave egipčanskih zakladov ustvaril zelo značilno linijo pričeske »The Sphinx«. Sredina sedemdesetih prinese še eno značilno linijo »Farrah Do«, pričesko, kot jo je nosila znana igralka Farrah Fawcett v vlogi sexy detektivke v Charliejevih angelčkih. Farrah je kasneje nastopala v veliko reklamah, ki so tržile frizerske produkte in tudi s tem zelo povečala svojo prepoznavnost.V Združenem kraljestvu pa je ekonomska kriza sredi sedemdesetih rodila še en fenomen. Ni nenavadno, da se je rodil prav v najbolj konzervativni državi s togimi družbenimi strukturaimi. Mladi, polni uporniškega duha proti trdi kapitalistični državi, so začeli svoj protest in anarhistične ideje izražati tudi čez modo oblek in pričesk. Rodilo se je punk gibanje. Nova generacija mladih ni več pristajala na zategnjene, polakirane pričesk, simbol togih struktur, temveč so bes in nestrinjanje izrazili skozi neurejene, odštekane, pobrite, štrleče, pisane pričeske, ki so naravnost izzivale in glasno izražale nova stališča. Je treba poudariti, da so navdih za nove pričeske poiskali pri kulturi, ki je od nekdaj veljala za neuklonljivo in svobodno – indijanski kulturi? Nove zvezde punk scene so svoje lase oblikovale v salonu Smile, nekatere izmed njih, kot recimo znana Siouxsie Sioux iz kultnega banda Siouxie and the Banshees pa si je svoje dolge konice strigla in barvala kar sama. Vzniknilo je kar nekaj novih salonov, ki niso strmeli k prepoznavnosti in glamourju, temveč so z velikim kreativnim nabojem ustvarjali nove punk pričeske ter izumljali nove tehnike striženja, ki so bile podlaga punk lasnim kreacijam. Kar se je začelo kot mlado anarhistično politično gibanje, je v resnici v frizerstvu pustilo neizbrisen pečat. Prav v tem času moda spet oživlja elemente punk scene v novih oblikah pričesk.Sredi sedemdesetih let se v Londonu ustanovi še ena velika frizerska hiša – Toni&Guy. Ustanovi jo pet bratov italijanske krvi, katerih oče je začel frizersko dejavnost z malim brivskim salonom blizu Pompejev. Bratje so s trebuhom za kruhom odšli v Anglijo in tam odprli svoj salon. Najmlajši brat – kreativni genij družine – Anthony Mascolo, se je v zgodovini frizerstva proslavil z presenetljivim novim načinom oblikovanja pričesk, ki so bile primerne tako za ženske, kot tudi za moške, ter s tem svoje ime zapisal med frizerske ikone vseh časov. Vse svoje mojstrstvo in umetniški navdih je Anthony izražal v pričeskah, ki so presegale nosljivost in uporabnost, saj so bile bolj kot kiparske skulpture, ki jih je oblikoval za frizerske showe. Na ta način je celotni industriji podaril novo samozavest, da lasje niso samo uporaben element, temveč da lahko z njimi ustvarjamo dosti več. Potrebno je samo veliko znanja, veščin, poznavanja materialov ter ustvarjalnega navdiha. Prav tako kot šestdeseta, so bila tudi sedemdeseta leta čas velikih konceptualnih premikov v zgodovini frizerstva, na katerih temelje postavljamo frizerstvo še danes, zato si zagotovo ti dve obdobji zaslužita samostojno obravnavo.

20. Stoletje - 1980 - 1990

Osemdeseta leta so v modo prinesla mnogo čisto novih konceptov, zanimivo je, danes se ljudje tega obdobja najbolj spominjamo prav po zelo nenavadnih pričeskah, podloženih ramenskih blazinicah, neonskih barvah, absolutno neprivlačnih »bundesliga« frizurah… Vse to je ustvarjalo modno zgodbo osemdesetih. Modni poznavalci in navdušenci modo osemdesetih označujejo kot kršenje vseh estetskih norm, sodobna moda pa jo šele zdaj počasi oživlja in ponuja obujene elemente tega obdobja. Slika 29 duran duranModo pričesk so v začetku osemdesetih začeli pripovedovati kodri, naenkrat je postala zelo modna trajna ondulacija, ki so si jo dekleta kar naravno posušila in se občudovala nad bujnimi kodri. Glasbeno smer »nova romantika« so zaznamovali prvi elektronski zvoki sintezajzerjev in kultne skupine Duran Duran, Ultravox, Spandau Ballet, Boy George, hkrati pa tudi značilne bogate oblike pričesk z močno asimetričnim sprednjim delom na čelu, pevka Madonna pa je v tem času zaslovela s razmršeno, močno natupirano pričesko, ki jo je okrasila še z naglavnim trakom in s tem postavila novo modno zapoved. Slika 30 MadonnaŽenske so v osemdesetih že suvereno zasedale pomembne položaje v družbi, post-feministična samozavest žensk je končno izbojevala drugačne družbene odnose in ženskam omogočila veliko večje možnosti v družbi, kar je moda reflektirala kot koncept »power-dressinga« – oblek, ki so bile oblikovanje po vzoru moških poslovnih oblek, s močno podloženimi ramenskimi blazinicami, ki so simbolizirane moč in odločnost, moda pričesk pa je sledila z močno poudarjenimi, voluminoznimi pričeskami, skladnimi s širokimi rameni ženskih oblek. Prav tako pa je moda osemdesetih glasno izražala nove koncepte spolne identitete, saj so pričeske postajale vse bolj unisex, brez jasno določenih mej med ženskimi in moškimi pričeskami. Ta koncept je poosebljal znani androgeni lik, angleški pevec David Bowie.Slika 28 David Bowie Zagotovo pa osemdeseta ne moremo opisati brez najbolj neprivlačne pričeski vseh časov – »Mullet«, ki je bila sprva moška, kasneje pa so jo posvojile tudi ženske. Pri nas smo jo po vzoru nemških nogometašev posmehljivo posvetovali »bundesliga« frizura. Značilni zanjo so bili daljši lasje na vratu, zelo kratki ob straneh glave, na vrhu glave pa krajši in štrleči lasje. Hkrati pa se je v svetu frizerstva v osemdesetih zgodilo kar nekaj pomembnih stvari, kar nekaj frizerskih legend je pustilo svoj pečat z novimi tehnologijami in oblikami. Trevor Sorbie je svetu predstavil novo tehniko oblikovanja in sušenja las – »The Scrunch«, ki je nastala zgolj po naključju. Nekega dne je imel v salonu Johna Friede, kjer je bil zaposlen, celo vrsto strank, ki so čakale nanj, s tehniko sušenja s prsti, ki je bila v salonu popularna, pa bi se čakalna vrsta še bolj zavlekla. Intuitivno je vzel pramen las stranke, ki ji je sušil lase, ter jih začel mečkati v svoji dlani, ter jih sušiti z zelo toplim zrakom. Tako je ustvaril mladostno, bogato razmršeno pričesko, ki je izgledala popolnoma drugače od pričesk, oblikovanih s prsti ali ščetko.

Slika 26 Anthony MascoloAnthony Mascolo je s svojim konceptom oblikovanja pričesk, ki je zahteval, da pričeska vedno poudarja poteze obraza in hkrati dopolnjuje osebnost človeka, v svetu frizerstva pustil močan pečat. Njegove inovativne tehnike striženja so se razlikovale od tehnik, ki so jih uporabljali ostali frizerji. Stvaritve, ki jih je oblikoval v osemdesetih, so znane oblike pričesk – »Cavallo«, ki je predstavljala košato grivo, »Diffusion« s svojimi štrlečimi konicami…. Hkrati pa je postavil nov koncept predstavitve frizerskega dela na velikih odrih in frizerskih šovih, ki so se izkazali za neprecenljivo sredstvo promocije preparatov in tehnik dela ostalim frizerjem. Ker je Anthony tudi odličen fotograf, je takoj zaznal vrednost kvalitetne predstavitvene fotografije, kar so s pridom izkoristili v podjetju Toni&Guy, ki ga je ustanovil s svojimi brati. V svetu, kjer kraljujejo vizualne komunikacije, je pravilna in profesionalna prezentacija kreacij postala pravzaprav nuja.

Stilist, ki je prav tako zaznamoval osemdeseta, je bil frizer Simon Forbes, lastnik londonskega salona Antenna. Predstavil in promoviral je uporabo lasnih podaljškov iz monofibre, ki jih je bilo z lahkoto možno prilepiti na naravne lase. Ti akrilni lasni podaljški so bili lahko v naravnih barvah ali pa v divjih neonskih barvah, z njimi pa so stranke lahko tudi same ustvarile divje pričeske. Prav tako je dal izdelati dread-lockse iz akrila, ki so po vzoru reggae mode, krasile lase belcev, hkrati pa je bilo z njimi možno ustvariti zelo moden »klošarski« videz neurejene pričeske. Ta nov koncept kupovanja las na prodajnih policah, je prav tako zaznamoval frizerstvo, saj so se morali frizerji temu prilagoditi, strankam pa je nudil veliko večjo svobodo pri samostojnem oblikovanju pričeske.

Najbolj popularna barva las v osemdesetih je bila zagotovo blond barva. Mojstri, ki so znali ustvarjati čudovite blond odtenke, ki jih še danes občudujemo, so bili John Frieda, Nicky Clarke in Daniel Galvin. Znana blondinka, katere pričesko so frizerji znova in znova poustvarjali, je bila angleška princesa Diana. Njen znameniti svetli paž je bila zagotovo najbolj komercialno uspešna pričeska te dekade.

20. Stoletje - 1990 - 2000

Slika 31-Jennifer Aniston Devetdeseta leta v modo prinesejo novo svežino. Razkuštrani, natupirani lasje, volumen in velike pričeske so počasi postale del zgodovine. Jennifer Anniston, ki je upodobila Rachel v kultni seriji Prijatelji, je postala ikona novih modnih pričesk. Pričesko je ustvaril hollywoodski frizer Chris McMillan. Naravno padajoči, zdravi lasje, postriženi rahlo stopničasto, so postali zelo pomemben del modne zgodbe devetdesetih let. Dekleta so si začela puščati daljše lase, zelo modne so postale gladke linije in ne več bogato skodrani lasje.Modna in pomembna je postala skrb za kvaliteto naravnih las, tržišče je bilo naenkrat poplavljeno s proizvodi za nego las na osnovi kokosovega masla, bogatih cvetličnih esenc in ostalih naravnih sestavin, ki so skrbele za sijoče, gladke in zdrave lase. Frizer je postal v prvi vrsti strokovnjak, ki ne skrbi samo za obliko pričeske, ampak tudi za ohranjanje zdravja in dobre kvalitete las. Prav tako so iz mode izginile močne barve, pretirano svetljeni lasje, ženske so se zaljubile v lepe naravne barvne odtenke, morda z rahlimi barvnimi prameni v harmoničnih tonih. Moda pričesk je postala izrazito ženstvena. Lasni podaljški so postali pomemben dodatek, ki je omogočal ustvarjanje dodatne dolžine las, hkrati pa razkošnega, ženstvenega volumna, hkrati pa so v frizersko industrijo prinesli nove ustvarjalne in poslovne priložnosti.Globalizacija industrije in razvoj novih medijev so v svet frizerstva prinesli potrebo po močnem marketinškem pristopu. Predstavitev dela je postala izjemno pomemben del poslovne zgodbe. Frizerstvo je tako postalo mednarodni posel, ki se je hitro širil in postajal ekonomsko zelo uspešen. Nekatere tuje in domače frizerske hiše so zgradile velik mednarodni uspeh, postavile verige frizerskih salonov, lansirale svoje linije frizerskih produktov… Hkrati pa je v industiji opaziti vse večjo diferenciacijo in specializacijo znotraj poklica. Danes tako poznamo salonske frizerje; frizerje, ki so specializirani za oblikovanje pričesk na modnih revijah, snemanjih in ostalih projektih (session stylists); frizerje, ki so specializirani za tekmovalne in revijalne pričeske ter frizerje za znane osebnosti (celebrity stylists), ki so vedno na poti in oblikujejo pričeske znanim pevcem, manekenom, politikom…Veliki sejmi in prireditve so omogočali frizerjem, da se seznanjajo z modnimi trendi in novimi tehnologijami, hkrati pa so te prireditve omogočale promocijo velikih frizerskih imen in podjetij. Frizerska industija je v devetdesetih postala izjemno poslovno organizirana in močna veja ekonomije. Zavedajoč se pomembnosti ustrezne vizualne podobe posameznika, so se frizerji pogosto povezali z znanimi modnimi kreatorji in skupaj ustvarjali modne zgodbe.

20. Stoletje - 2000 - 2010

V prvem desetletju 21. stoletja začne moda pričesk precej izrazito razlikovati med ulično modo, oblikovanjem komercialno uspešnih pričesk in med visoko, revijalno modo pričesk, primernih za odrske nastope in modna fotografiranja.Najpomembnejši element ulične, komercialne mode so postali gladki, zelo dolgi in ravni lasje. Posledično se je po svetu skokovito povečala prodaja električnih ravnalcev las in produktov za kemično, trajno ravnanje. Angleško podjetje GHD je leta 2005 prodalo toliko električnih ravnalcev las, da so ga proglasili za najhitreje rastoče podjetje leta.Po drugi strani pa so kreatorji pričesk pričeli ustvarjati posebne oblike pričesk za revije, fotografiranja in promocije. To so haute-couture pričeske, pričeske visoke mode, ki je hkrati nenavadna, na trenutke celo bizarna, praktično nenosljiva, a vendar pripoveduje zgodbo o barvah, oblikah in linijah, ki se bodo sicer močno razredčene, pojavile v ulični modi.Določen sloj bogatih znanih žensk, nekatere od njih malce negativno imenujemo žene nogometašev, v tem desetletju nosijo značilne resaste, zelo dolge pričeske, običajno izrazito svetlih odtenkov, skoraj vse od njih pa imajo bogato povečan volumen las z lasnimi podaljški. Zelo ironično bi lahko rekli, da se zgodovina res ponavlja, bogate ženske so že v antičnem Rimu kupovale lase od revnejših žensk. Tako se je v današnjem času razcvetela trgovina z lasmi, ki jih uvažajo iz Indije, Tajske, Kitajske, Južne Amerike. Ženske tam pogosto za preživetje ali pest riža prodajo svoje čudovite dolge lase, ki kasneje končajo v lepotnih salonih in na glavah bogatih zahodnjakinj.Če počasi zaključimo ta pregled razvoja frizerske stroke in mode oblikovanja pričesk skozi zgodovino, bi lahko povzeli, da so lasje vedno igrali pomembno družbeno in socialno vlogo. Frizerska industija s svojimi kreativnimi presežki in tudi malce manj privlačnimi stvaritvami zagotovo pušča pečat v celotni mreži človeškega ustvarjanja. Zaznamovali so jo izjemno plodni umetniki in ekscentrični geniji, zagotovo pa lahko trdimo, da si zasluži biti imenovana kot oblika umetniškega ustvarjanja. Temu primerno bi morali tudi izobraževati naslednje generacije profesionalnih frizerjev. Zgodba frizerstva je zgodba človeškega rodu, v njej lahko vidimo vrednote, estetske norme in socialna razmerja civilizacij, zato je zagotovo pomembno, da jo vsaj v obrisih poznamo in iz nje črpamo navdih za nove kreacije in nove dih jemajoče oblike pričesk, ki se rojevajo vsak dan znova.

Pričeska kot politični simbol

To, da so lasje v svoji simbolni govorici eden najbolj ekspresivnih elementov naše osebnosti, je že dolgo znano. Imajo svoje mesto v literaturi, slikarstvu in nasploh v umetnosti, izražajo našo osebnost, kakršno zavedno ali nezavedno, želimo posredovati navzven drugim ljudem, kažejo naš socialni status, telesno in psihično zdravje (pogosto se človeka z izrazito, pretirano razmršeno, neurejeno pričesko okarakterizira kot brezdomca ali psihičnega bolnika), izražajo naš odnos do sveta in ljudi, kažejo našo versko ali duhovno usmeritev, lahko pa so, kot bom poskušala pokazati v članku, izrazit element političnega diskurza, simbol političnega boja, področje, kjer se krešejo politične iskre in mnenja, lahko pa so tudi eden od simbolov odnosov in delitve moči med spoloma.Že daleč nazaj v zgodovini lahko najdemo dokaze, da so ljudje svoja politična prepričanja izkazovali tudi skozi oblikovanje las. Iz egipčanske klasične tradiciji je znano, da je pričeska označevala politični status osebe. Arheologi danes lahko iz tudi oblike pričeske natančno dokažejo status neke osebe in njen položaj v družbi. Posebne oblike pričesk in ornamenti zanje so bili dovoljeni samo za faraone in člane njihovih družin.V tradicionalni indijski kulturi in tudi v muslimanski tradicij je bilo in še vedno je nesprejemljivo, da »spodobna« ženska pokaže svoje lase. Samo speti lasje so simbol osebne morale in spodobnosti, razpuščeni lasje nasproti temu simbolizirajo razpuščeno in razuzdano osebnost. Tudi muslimanski koncept čistosti, ki od ženske zahteva nošenje pokrival in rut ter celo zakrivanje celega obraza, je ideja, ki danes izziva marsikatero evropsko družbo in feministična gibanja.Lasje in pričeske temnopoltih ljudi so skozi zgodovino nosili prav posebno zgodbo in močno politično sporočilnost. Skozi njih lahko jasno vidimo moč izraznosti las. Afriški lasje predstavljajo edinstveno in posebno evolucijsko prilagoditev na vroče podnebje. Njihova naravna tekstura se bistveno razlikuje od teksture indo-evropskega lasu ali od tekstur katerikoli drugih etničnih skupin na svetu. Približno podobno teksturo las lahko najdemo samo še na Andamanskih otokih in delno v Maleziji. Afriški las je po strukturi močno skodran, temne barve, lasno steblo je močno, z veliko plastmi povrhnjice, zelo suh in močno hidroskopičen – ima veliko sposobnost vsrkavanja vlage iz okolja. Seveda ne obstaja ena sama vrsta afriškega lasu, tako kot ne obstaja samo en odtenek temne afriške polti. Obstaja več različic gostote in jakosti kodrov, glede na geografske razlike. Razlikujemo vse od zelo močno skodranih las etnične skupine Mandingov pa do rahlo skodranih, padajočih kodrov Ashantijev.Oblika pričeske je bila v afriški civilizaciji kompleksen jezikovni sistem. Jasno je govorila o človekovem socialnem statusu, zakonskemu stanu, starosti, veri, etnični identiteti, ekonomskem statusu in poziciji znotraj družbe. V nekaterih primerih je bila oblika pričeske tako značilen znak, ki je lahko nadomestil celo priimek osebe. Določene oblike pričesk so na primer jasno izražale dejstvo, da moški odhajajo na vojne pohode, za njihove žene pa je bil to jasen znak, da naj v tem času ne skrbijo za svoje lase, kajti prav lahko postanejo vdove, neurejeni lasje so bili namreč znak žalovanja. Neurejeni lasje so v Afriki označevali zares samo ljudi, ki so zelo odstopali na družbeni lestvici – so bili izobčenci, in to velja še danes. Vsaka etnična skupina je razvila svojstveno estetiko pri oblikovanju pričesk. Izrazito pomembno mesto pa je imela oblika pričeske pri afriški aristokraciji – plemenski poglavarji in njihovi družinski člani so od nekdaj nosili najbolj prefinjene oblike pričesk, ki so nadomeščale kraljevske insignije, z vpletenimi dragimi kamni, zlatom, školjkami in ostalim okrasjem. Tako kot v večini drugih svetovnih kultur nosijo lasje tudi znotraj afriškega kulturnega izročila močan duhovni simbol. Afričani verjamejo, da duh osebe prebiva prav v laseh in da so kodri las neke vrste antene, ki človeka povezujejo z božanskim. Tudi v raznih magičnih tradicijah so prav lasje element magičnih sil in medij, preko katerega se izvajajo uroki.Slika 32 nekaj afriskih pricesk Urejanje afriških las zahteva posebne veščine in spretnosti, zato sam proces oblikovanja pričesk nedvomnu nosi tudi izrazit socialni element, ki močno povezuje in integrira skupnost. Sam proces oblikovanja las je trajal od nekaj ur do nekaj dni. Frizerji so imeli po vsej afriški celini poseben status, predvsem zaradi močne duhovne simbolike, najpogosteje je bil frizer oseba, ki je znotraj skupnosti tudi sicer zaslužila največ zaupanja in spoštovanja. V nekaterih skupnostih pa je lase osebi lahko urejal samo družinski član, ker je to tako pomembna in intimna naloga. Pripomočke, ki so jih frizerji uporabljali pri svojem delu, so po njegovi smrti s posebnim obredom predali njegovemu nasledniku, kar tudi priča o posebnem simbolem pomenu las. Neurejena pričeska je bila po afriških estetskih standardih tako za moške kot za ženske zares družbeno popolnoma nesprejemljiva.Ko so prvi Evropejci prispeli na afriški kontinent, so bili navdušeni nad pestrostjo in nenavadnostjo afriških pričesk. V 16.stoletju, ko je trgovina s človeškim blagom zaradi enormnih profitov postala vsakodnevna realnost, pa je bilo romantike konec. Sužnjem, ki so bili namenjeni na transportne ladje, so pred vkrcanjem obrili vse lase in brade. Čeprav je bil ukrep sprva zgolj higienski, je s sabo prinesel veliko večje sporočilo. Za Afričane je to pomenilo popolno in največjo žalitev, odstranitev las je pomenila najhujše ponižanje in odvzem identitete. To je bil prvi korak poskusa izbrisa kulture posameznika, brez tako jasnega znaka razpoznavnosti in pripadnosti so se sužnji takoj spremenili v brezoblično in brezpravno množico. Tudi potem, ko so jih prodali za delo na plantažah, se je tragična zgodba nadaljevala. Urejanje afriških las zahteva poleg spretnosti tudi posebne pripomočke in kar veliko časa. Ne enega ne drugega sužnji, ki so garali na plantažah tudi več kot dvanajst ur na dan brez počitka, niso imeli. Dragoceni ebenovinasti glavniki posebne oblike so bili samo še spomin iz preteklosti. V začetnih fazah suženjstva le-ti niso imeli niti prostega dneva za osebno nego in počitek. Lase so si zato običajno zavijali v platnene krpe ali velike robce, odtod izvira tudi klasična podoba sužnjev, ki jo imamo v svojih glavah zahodnjaki. Kasneje so veleposestniki ugotovili, da če svojim sužnjem dovolijo en prost dan, se njihova storilnost poveča, sužnji so običajno nedeljski počitek izkoristili za urejanje svojih las. To je veljalo predvsem za sužnje, ki so opravljali najtežja fizična dela na poljih in v delavnicah.Sužnji, ki so služili bližje gospodarjem –služkinje, brivci, pralke, kuharji, varuhinje otrok, šoferji…so bili primorani svoje lase urejati v imitacijah zahodnjaške mode ali pa so morali nositi urejene, spete ali spletene lase. Tudi na ta način se je ponavljala malce bolj sofisticirana zgodba brisanja afriške kulturne dediščine in spreminjanja estetskih standardov, pravzaprav izvajanje čisto pravega kulturnega genocida.Kmalu po prihodu v novo domovino se je začela že prva socialna diferenciacija tudi znotraj afriške etnične skupine, še posebej s porastom števila ljudi mešane krvi, ki so bili jasno bolj svetle polti in so po belem staršu običajno podedovali tudi bolj zahodnjaško, belsko teksturo las. Tekstura las je bila eden bistvenih elementov prepoznavanja temnopoltosti, četudi je oseba imela svetlo polt, je tekstura las pogosto pričala o človekovem izvoru. Znotraj temnopolte skupnosti se je razvil koncept »dobrih« in »slabih« las, dobri so bili seveda lažje krotljivi, manj skodrani lasje, bolj podobni belskim, slabi pa tisti, ki so se težko razčesavali, bili zavozlani in neukrotljivi, skratka tipični afriški lasje. Ta koncept je živ še danes, saj sta ti besedi del sodobne govorice temnopoltih Američanov.Sužnji, ki so delali v gospodarjevi hiši, so bili pogosto tudi sicer deležni malce boljšega življenja, imeli so dostop do učenja in knjig, lahko so si celo odkupili svojo svobodo in zaživeli kot svobodnjaki. Iz teh vrst se je znotraj same afriške skupine stratificiral sloj temnopoltih z manj temno poltjo, manj prepoznavno afriško teksturo las in boljšim družbenim položajem. Po državljanski vojni, ko so večino sužnjev osvobodili, so znotraj večine poslovnih združenj temnopoltih v ZDA, družbenih organizacij, šol, cerkva, uvedli tiho stratifikacijo svetlejših temnopoltih od tistih s temnejšo poltjo. Koncept dobrih in slabih las je zmagal. Lasje so bili tudi tu bistven element prepoznave, izvajal sta se tako imenovana »test glavnika« in tudi »test papirnate vrečke«, oseba, ki je želela dokazat svojo boljšo družbeno pozicijo je morala imeti kožo barve papirnate vrečke in lase, skozi katere je glavnik brez težav zdrsnil. Jasno je, da se eni z drugimi niso kaj dosti družili. Tako se je ustvaril afroameriški »višji sloj«, za katerega so bile ustanovljena tudi prve univerze: Howard (l. 1867), Hampton (l. 1868) in Spelman (l. 1881). Tam se je in se še danes vzgaja temnopolta ameriška elita. Glede na stare fotografije je očitno, da so po nenapisanem pravilu sprejemali bolj ali manj samo tiste, ki so imeli sledi belopoltih prednikov. Svetlejši in bolj ravni lasje so bili znotraj skupnosti Afro-američanov ne samo zaželjen zunanji videz, temveč tudi kazalec socialnega statusa, predstavljali so izobrazbo, bogastvo in dostop do višjih družbenih slojev. Seveda je zato večina temnopoltih Američanov tako skozi čas ponotranjila zahodnjaške lepotne ideale in estetske koncepte. Treba pa je dodati, da so afriški lasje zelo neukrotljivi, za doseganje gladkih zahodnjaških pričesk je potrebno afriške lase obdelovati z agresivnimi kemičnimi ali termičnimi postopki ravnanja las, oblikovati z vročimi železi, veliko kozmetičnih izdelkov je potrebno, da pričeske obstojijo, onemogočeno je obiskovanje bazenov, savn, celo dež predstavlja resno »grožnjo« takim pričeskam, saj pod vplivom vlage takoj razpadejo nazaj v drobne kodre. Lahko si predstavljamo, kakšno negativno podobo so si afro-američani ponotranjili glede svojih las.Že v času suženjstva lahko v zgodovinskih virih najdemo vrsto zapisov, da je bilo v zgodnjem osemnajstem stoletju približno 50.000 svobodnih Afro-američanov, ki so živeli v Severni Ameriki, kasneje pa je ta številka narasla čez več kot 100.000 takih oseb, ki so bili svobodni od rojstva ali pa so bili odkupljeni iz suženjstva. Delovali so v vseh področjih javnega in poslovnega življenja, med njimi so bili pravniki, učitelji, zdravniki, bankirji, poslovneži, veliko med njimi pa je bilu zelo uspešnih in bogatih frizerji, brivcev in izdelovalcev lasulj. Seveda so bile njihove stranke zgolj belci, temnopolte ženske pa jasno niso sodelovale pri tem poslu zaradi izrazitega rasizma in seksizma v zgodnji ameriški družbi, tudi znotraj Afro-ameriške skupnosti. Kar je pri tem pomembno, da so prav ti uspešni frizerji s svojimi velikimi profiti zelo pozitivno delovali za svojo skupnost, del denarja so vlagali v izboljšanje socialnega statusa Afro-američanov, zbirali so denar za odkup sužnjev… Zgodba se je nadaljevala z vzponi in padci poslovnih uspehov, vendar se je do začetka dvajstega stoletja znotraj afro-ameriške skupnosti že jasno oblikoval srednji sloj ljudi, ki so imeli denar, ki so ga lahko namenili tudi za lastno nego in urejanje.

Začetek dvajsetega stoletja pa je prinesel dve veliki zgodbi o uspehu, za kateri sta zaslužni ravno dve dami, ki sta obogateli s prodajo lasne kozmetike in pripomočkov za ravnanje las, namenjenih ravno za črnske lase. To sta bili dami velikega imena, Annie Turnbo Malone in Madam C.J.Walker. Obe sta začeli s prodajo lasne kozmetike od vrat do vrat, končali pa tako, da sta zapustili neizbrisno sled v lepotilni industriji Afro-američanov. Začeli sta kot neuki gospodinji, na robu preživetja, doma sta pripravljali razne preparate za nego črnskih las, kasneje pa sta dodali še pripomočke za njihovo oblikovanje. Še danes se ne ve, ali sta kopirali recepte druga od druge, vendar v celotni zgodbi to niti ni pomembno. Obe sta s širitvijo posla začeli vključevati tudi druge ženske in jim omogočali zaslužek, ki je bistveno presegal zaslužek ženske, ki je delala za mesečno plačo. Piramidni sistem dela (kot ga v modernejši kataloški prodaji prepoznamo še danes prav v kozmetični industriji, npr. Avon) je nudil ženskam preživetje in ekonomsko neodvisnost, končno so dobile družbeno potrditev in zmogle same upravljati s svojim življenjem, kar je bilo celo za bele ženske tedanjega časa še precej nedosegljiva ideja. Madam C.J. Walker je poleg tega organizirala tudi prve frizerske šole in izdajala certifikate, s katerimi so ženske lahko delale doma kot profesionalne frizerke. Prav možnost kariere, dela in zaslužka je bil pomemben dejavnik v spreminjanju osebne in družbene zavesti Afro-američank. To je bila tudi vizija obeh omenjenih podjetij.Slika 33 afroObe dami sta s svojim neznansko velikim premoženjem močno pomagali skupnosti z odpiranjem in sponzoriranjem šol, vrtcev, socialnih ustanov, poleg omogočanja zaslužka sta veliko prispevali prav k grajenju skupnosti, utrjevanjem ekonomskega »nacionalizma« – zavesti, da so lahko tudi temnopolti uspešni podjetniki, prispevali sta k grajenju pozitivne rasne zavesti in izboljšanju ženske emancipacije. Svoje delo in trženje svojih izdelkov sta gradili prav na ideji pozitivne podobe temnopoltih in ponovnem uveljavljanju njihove izvorne estetike. To je gotovo vplivalo tudi na krepitev politične zavesti ljudi. V času velike recesije, v 30. letih dvajsetega stoletja sta oba imperija počasi razpadala, na trg so prihajala druga kozmetična podjetja. Vendar je lepotna frizerska industrija preživela tudi huda leta druge svetovne vojne. Na srečanju National Beauty Culture League – združenja temnopoltih profesionalnih strokovnjakinj frizerske industrije je bilo objavljeno, da je ta veja industrije v letih druge svetovne vojne kljub pomanjkanju uspela zaslužiti štiristo milijonov dolarjev profita, kar je izjemna številka za tisti čas. Tudi kasneje so temnopolti Američani zavestno podpirali podjetja, ki so bili v lasti temnopoltih, ker so vedeli, da taka podpora pomeni med drugim tudi dobrobit za celotno skupnost, gradi politično in rasno pripadnost ter veča pozitivno podobo te etnične skupine. Podjetja zahodnih lastnikov in danes velike kozmetične multinacionalke so bile težak boj za pridobitev tržnega delaža in se spopadale tudi z uspešnimi protesti in bojkoti svojih izdelkov znotraj afro-ameriške skupnosti. Značilno za vsa uspešna kozmetična podjetja v lasti temnopoltih (Poro, Soft-Sheen Products, AHBAI – American health and Beauty Aids Institute – združenje temnopoltih poslovnežev znotraj kozmetične industrije…) je bilo prav to, da so svojo korporativno podobo oblikovala prav na krepitvi etnične pripadnosti, krepitvi in vračanju k izvornih estetskim standardom ter krepitvi in povezovanju afro-ameriške skupnosti.V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se v Združenih državah začne močno gibanje za pravice temnopoltih prebivalcev z imenom Black Power Movement, gibanje za večanje rasne enakopravnosti, krepljenja družbene in politične zavesti temnopoltih. Leto 1965 končno prinese Voting Rights Act, zakon ki Afro-američanom dovoljuje volilno pravico. V času močne rasne segregacije vse od ukinitve suženjstva, gibanje za pravico temnopoltih v šestdesetih letih prinese svoj vrhunec. Nekako spontano se je znotraj gibanja med ljudmi počasi rodila tudi ideja, da lahko s svojo lastno podobo izrazijo svoje politično stališče in rodil se je afro. Afro pričeska označuje pričesko, ki nastane brez kakršnega koli oblikovanja afriških las, bujna krona las, ki je več kot očiten znak političnega prepričanja neke osebe. Bil je kot simbol zanikanja in nepodleganja zahodnjaškim estetskim standardom, kot odvrženje vseh okov in prisile mučnega oblikovanja črnskih las in simbol pretrganih spon segregacije. Pojav te pričeske je bil nezaslišan šok za belo prebivalstvo, podoba marginaliziranega temnopoltega človeka z neurejeno pričesko je vzbujala strah in odpor, še posebej pa je bila nepredstavljiva ideja, da so temnopolti dovolj »drzni« da tako javno izražajo svoja stališča. Precej podobno pa je ta pričeska izzvala zelo burne reakcije znotraj temnopolte skupnosti. Starejši in tudi politično bolj zadržani ljudje so jo sprejeli z odporom, saj v simboliki afriške tradicije predstavljala vse, kar naj človek ne bi bil – neurejen, zanemarjen in ne podložen.To pričesko so najprej začeli nositi prav aktivisti (Jesse Jackson..), ki so s svojim videzom spodbujali ljudi, naj vendar sprejmejo svojo tradicionalno kulturo, estetske standarde in svojo tradicijo. Predstavljala je odkrit upor proti stoletjem vsiljevanja estetskih norm in sprejemljive podobe. Vse to je bilo zajeto v sloganu »Black is beautiful«. Potem se je pričeska razširila med študentsko mladino, kasneje pa tudi med navadne državljane, vsi pa so jo ponosno nosili kot znak podpore ideji o enakopravnosti. Okoli nje so se kresale politične in javnomnenjske razprave v medijih in med ljudmi. Ljudje, ki so nosili afro so bili pogosto zelo zasmehovani, bili so odpuščeni iz služb, zapostavljeni v šolah, vse to pa je prispevalo svoj delež k krepitvi identitete in odkritemu uporu do okostenelih odnosov med etničnima skupinama.Sčasoma je afro izzvenel v modni trend, ki ga je prevzela tudi zahodna lepotna industrija, kar pomeni tudi svojstven fenomen, prvič v zgodovini je postalo nekaj izrazito afriškega modni trend med belim prebivalstvom. Kasneje se je kot modna muha zahodnjakinj pojavilo tudi klasično spletanje črnskih las v vrstah (cornrows), ki je bilo stoletja eden od najbolj tradicionalnih načinov oblikovanja afriških las. Ta trend je sprožila filmska diva Bo Derek, s to pričesko se je pojavila v filmu 10 in s to, komaj desetminutno vlogo, v veliki meri prav zaradi pričeske, takoj zaslovela. Temnopolta skupnost trenda ni sprejela ravno z prevelikim navdušenjem, saj so čutili, da jim je bilo odvzeto nekaj, kar je specifično njihovo. Vendar mode ne moremo ustaviti, ta način spletanja las je še danes moden, zlasti znotraj hip-hop in rap skupnosti.Temnopolti prebivalci Združenih držav in migrantje v Evropi še danes močno bijejo svoje bitke z ustaljenimi miselnimi formami zahodnjakov. Iz dnevnega časopisja in sodnih spisov lahko izvemo, da zahodnjaki težko spreminjamo svoje standarde. Že res, da smo pravno enakopravni, da človekove pravice zahtevajo spoštovanje in enakost vseh etničnih skupin, vendar je realnost žal včasih še daleč od tega.Mnogo temnopolti državljani se srečujejo z mehko obliko »sodobne segregacije« prav zaradi barve polti in teksture svojih las. Drži, da so etno pričeske modne, vendar v realnosti skoraj nesprejemljive. Poznamo mnogo primerov, ko so bili ljudje zaradi svoje pričeske odpuščeni iz služb ali v najboljšem primeru zgolj ostro opozorjeni, da je tradicionalna afriška pričeska (afro, spletene kite, ali katera druga tradicionalna oblika) neprimerna in neskladna s pozitivno korporativno podobo, zato so si morali pričesko spremeniti. Nekaj bolj pogumnih je generiralo dovolj jeze in poguma, da so taka podjetja tožili in tožbe v mnogih primerih tudi dobili. Najbrž pa ostaja stotine primerov, ko ljudje iz različnih razlogov ne gredo v taka soočenja in se samo prilagodijo oziroma podredijo zahtevam politično in ekonomsko močnejših akterjev.Prav tako kot ostaja ta tradicija živa, pa lahko vidimo, da se po drugi strani politična zavest temnopoltih zares gradi in izboljšuje. V javnem življenju ameriške družbe je danes kar nekaj zelo vplivnih temnopoltih ljudi, ki jasno izražajo svojo tradicijo in skozi to dajejo tudi ostalim članom skupnosti potrditev, odprto pa govorijo tudi o oblikovanju pričesk, ki je bilo dolga leta nekako tabu tema sodobne družbe (vse od načinov oblikovanja, izpostavljajo vprašanja nošenja lasulj in lasnih podaljškov, vprašanj, ki so pomemben del družbene stigme temnopoltih…). Lahko naštejemo samega predsednika Amerike Baracka Obamo, medijsko kraljico Winfrey Oprah, modno ikono Tyro Banks, pevki Lauryn Hill, Erykah Badu, razni slavni športniki…, vsi pa imajo eno skupno lastnost – opogumljanje in iskren diskurz o položaju temnopoltega prebivalstva.

Slika 34 dreadlocksEna od pričesk, ki prav tako nosijo močno politično sporočilo so tako imenovani dreadlocks ali dredlocks, kot so besedo zaradi negativne konotacije (dread = strašno, grozljivo, locks = kodri) popravili. To so posebni svaljki las, ki se pri afriški teksturi las oblikujejo sami od sebe ali z malo pomočjo, če las ne razčesuješ in ne neguješ. Ni široko znano, da so taki zvitki las značilni tudi za druga področja, npr.v Indiji jih nosijo pripadniki šivaistične tradicije (simbol boga Šive je prav taka pričeska), nosili so jih Azteki, bolj prepoznani pa so postali iz rastafarijanske tradicije. Pričeska je simbol leva Judah-a, ki nosi močan simbol Jezusa, v Etiopiji so razglašali, da je bil diktator Haile Sellasi I. njegova reinkarnacija oziroma njegov direktni potomec. Rastafarijanska tradicija tudi uči, da človek nosi tako pričesko v znak lastne individualnosti in močne duhovnosti, kajti taki lasje so neizbrisen znak rasne identitete. Ena od razlag imena te pričeske pa pravi, da so tako ime britanski zavojevalci nadeli tradicionalni pričeski afriških bojevnikov, ker jim je zbujala nepopisno grozo. V sodobni družbi dvajstetega stoletja je tudi ta pričeska izražala vrnitev in sprejetje svojih afriških korenin in njihove estetike. Bila je simbol etnične zavednosti. Najprej so jo s tem namenom nosili mnogo afriški intelektualci in umetniki (Angela Davis, Alice Walker, Tracy Chapman…) ki so jasno izražali tudi svoja politična stališča in se borili za enakost. Kasneje so dredlocksi, prav tako kot afro, postali del sodobne pop kulture in mode.V šestdesetih letih dvajsetega stoletja se je začelo razvijati hippy gibanje, izrazito mirovno usmerjeno gibanje, ideološko usmerjeno proti vojnam, predvsem vietnamski, proti moralnim formam srednjega razreda, lažni seksualni morali… Svoj značilni videz so gradili na podobah Kristusa, za oba spola so bili značilni so dolgi razpuščeni lasje, kot znak ponotranjene duhovnosti in negiranja predpisanih estetskih form, kot znak vrnitve nazaj k naravi, stran od dekorativne kozmetike in frizerjev. Politično so hipiji izražali močna protivojna, mirovniška stališča, organizirali so nenasilna protivojna zborovanja in koncerte, čeprav pa je bila včasih prav politična neparticipacija in politična neaktivnost sam izraz političnega stališča, kot nestrinjanje s klasično politično strukturo in načinom odločanja.Punk gibanje se je razvilo v Evropi, najprej v Veliki Britaniji, potem pa tudi v ZDA, med leti 1976 in 1980. Bilo je gibanje, ki se je zoperstavilo togi britanski tradiciji, vse večji industrializaciji in slabljenju delavskih pravic, ter neizrazitemu položaju mladih v družbi. Pojavilo se je predvsem v odtujenih industrijskih velemestih (London, Detroit…). Punk gibanje je bilo izrazito anarhistično obrnjeno proti vsakršni oblasti, pogosto so člane gibanja napačno povezovali s fašizmom in nacizmom. Zunanja podoba članov punk scene je bila zelo provokativna in namenoma v popolnem nasprotju z družbeno sprejemljivimi normami. Značilne so predvsem pričeske, ki so jih oblikovali s pomočjo divjih barv, nepravilnih oblik striženja, britjem delov glave, najbolj značilna oblika je gotovo irokeza, pas las na sredini glave, ki je bil fiksiran v pokončno pozicijo…. S provokativnim videzom so člani gibanja izražali svoje politično nestrinjanje s situacijo v družbi in s svojo politično nemočjo v klasičnih institucijah. Tak videz je bil direkten izziv klasičnim kanonom mode in lepote, ki so jih propagirali množični mediji. Konvencionalna oseba je bila praktično »nevidna« zaradi svoje vključenosti v družbo, provokativen punk videz pa je odločno izražal svoja stališča in človeka jasno ločil od povprečnosti.Podobno kot punk gibanje je bilo tudi gibanje skinheadov. Za razliko od punksov so skinheadi nosili obrite glave in značilne obleke. To gibanje je imelo zelo ekstremna politična stališča, predvsem so izražali nestrinjanje z rasno politiko. Skinheadi so izvorno gibanje, ki zahteva moč in prevlado belcev nad vsemi ostalimi rasami. Kasneje se ksenofobija prelije tudi na vse vrste drugačnosti – geje, lezbijke, hipije… Gibanje s časom za nekaj časa izgubi svojo moč, vendar po podatkih iz leta 2007 lahko spet opazimo večanje izraznoti tega gibanja in ustanavljanje novih skupin s zelo ekstemističnimi stališči, sodobne neonaciste, oživitev KuKluxKlan-a…

 

Avtorica: Romana Marolt

Viri:

• Byrd, Ayana D. in Tharps, Lori L., Hair Story: untangling the roots of black hair in Amerika, St.Martin’s Press, 2001.
• Mazrui, Ali A., Political Man and the Heritage of Hair: Some African Perspectives, British Journal of Political Science, Vol. 2, No. 1 (Jan., 1972), pp. 1-20, Cambridge University Press, dostopno na:http://www.jstor.org/stable/193307
• Synnott, Anthony, Shame and Glory: A Sociology of Hair, The British Journal of Sociology, Vol. 38, No. 3 (Sep., 1987), pp. 381-413, The University of Chicago Press, dostopno na:http://www.jstor.org/stable/590695
• Weitz, Rose, Women and Their Hair: Seeking Power through Resistance and Accommodation, Gender and Society, Vol. 15, No. 5 (Oct., 2001), pp. 667-686, Sage Publications, Inc., dostopno na:http://www.jstor.org/stable/3081969
• Sieber, Roy, Herreman, Frank, Hair in African Art and Culture, Hair in African Art and Culture, UCLA James S. Coleman African Studies Center, dostopno na: http://www.jstor.org/stable/3337689
• Koppelman, Connie, The Politics of Hair, Frontiers: A Journal of Women Studies, Vol. 17, No. 2 (1996), pp. 87-88, University of Nebraska Press, dostopno na: http://www.jstor.org/stable/3346594
• Bartlett, Robert, Symbolic Meanings of Hair in the Middle Ages, Transactions of the Royal Historical Society, Sixth Series, Vol. 4 (1994), pp. 43-60, Royal Historical Society, dostpno na:http://www.jstor.org/stable/3679214

Deli vsebinoShare on FacebookTweet about this on TwitterPin on PinterestShare on Google+Email this to someonePrint this page